Strategija boja proti epidemiji

Ko se odločamo o ukrepih proti epidemiji koronavirusa, se moramo odločiti za pravo strategijo, torej za končni cilj našega ukrepanja.

Če je cilj upočasnitev epidemije, je stroga karantena brez identifikacije skritih žarišč bolezni prava pot. Potem ko smo zelo omejili socialne stike, se bo virus širil bistveno počasneje. Če ne poznamo skritih žarišč bolezni, je neizogibno, da bo okužba zajela večino, morda do 70 odstotkov populacije, vendar bo breme bolezni zaradi karantene razporejeno na daljši čas.

Zdravstveni sistem bo imel več časa, da se prilagodi izrednemu bremenu bolezni, in v vsakem posamičnem tednu epidemije bo manj hudo bolnih, ki potrebujejo intenzivno podporno zdravljenje.

Dve slabosti takšnega ukrepanja sta skupno število umrlih in trajanje epidemije. Ob predpostavkah, da bo okuženih 70 odstotkov ljudi, da bo med njimi zbolela polovica in da bo med obolelimi smrtnost le en odstotek (kar je optimistična ocena), bo v Sloveniji zaradi epidemije koronavirusa umrlo okrog 5000 ljudi. Druga slaba stran takšne situacije pa je, da bodo epidemija in z njo povezani ukrepi stroge karantene trajali bistveno dlje, zanesljivo najmanj pol leta, morda pa tudi v leto 2021. Kakšno bo družbeno in gospodarsko breme dolgotrajnih ukrepov stroge karantene, si zelo težko predstavljamo.

Drug možni cilj ukrepov proti epidemiji je njeno popolno obvladanje, preden zajame večino prebivalstva. Ta cilj so si zastavile Kitajska, Južna Koreja in Singapur in so pri tem uspele. Poleg stroge karantene so te države testirale veliko število ljudi, tudi tiste z blagimi znaki bolezni in vse osebe, ki so bile z okuženimi v tesnem kontaktu. Vsi okuženi so bili v zelo strogi, od države nadzorovani izolaciji.

Kljub grozljivim številkam o okuženih v začetnih tednih epidemije danes na Kitajskem ni več nobenega novega »domačega« primera bolezni, imajo samo še majhno število novih okužb, ki jih prinesejo povratniki iz Evrope in iz ZDA. V mesecu ali dveh si bo Kitajska tudi gospodarsko opomogla in bo še povečala svojo premoč nad neodločnimi, od epidemije ohromljenimi ZDA in Evropo.

Ponavljam, kar sem že zapisal: trenutno veljaven slovenski ukrep omejitve testiranja samo na bolnike, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje, je huda in zelo draga napaka. Brez informacij o skritih žariščih bolezni epidemijo lahko samo upočasnimo, ne moremo pa je obvladati. Naj to ponazorim z vojaško strategijo, ki je morda nekaterim bližja: da bi eliminirali sovražnika, moramo vedeti, kje se skriva.

Ali si lahko dovolimo, da vse nas ogrozi zmotna odločitev za omejitev testiranja?