Glede urbanistične zasnove celotnega Trga republike je potreba poudariti, da je njen ključen kompozicijski motiv postavitev obeh stolpnic kot simbolnih elementov »ljubljanskih južnih vrat« in osna linija med njima, ki se nadaljuje v zelenem podaljšku preko Erjavčeve ceste proti jugu. Tako ustvarjena os je ena od pomembnih prostorskih prvin slovenske prestolnice, saj se nanjo vežejo stavbe najpomembnejših državnih, umetnostnih in znanstvenih ustanov, obenem pa povezuje niz urbanih zelenih ureditev. Sledimo ji od Parka reformacije mimo Narodne galerije, opere, Trga narodnih herojev z Narodnim muzejem in parlamentom prek Trga republike s Cankarjevim domom ter nato mimo vladne oziroma predsedniške palače ter Drame vse do Foersterjevega vrta med fakultetami na Aškerčevi cesti. Os se nadaljuje prek Plečnikove ureditve emonskega zidu na Mirju vse do novega parka ob Gradaščici in Barjanski cesti.
Z ureditvijo obravnavanega območja se je med načrtovanjem Trga republike ukvarjal prof. Edvard Ravnikar in mu je v končni različici namenil vlogo zelenega ozadja, v katero se izteče pogled izpred parlamenta med obema stolpnicama. Omenimo, da je prav ta pogled nedavno obšel svet, saj je bil uvrščen na osrednje mesto na razstavi o jugoslovanski povojni arhitekturi v newyorškem muzeju sodobne umetnosti MoMA. Z ohranitvijo in oživitvijo parka se odpira možnost navezave lepe in državotvorne predsedniške palače na zelene površine, možnost sprejemov in drugih prireditev med parkom in palačo.
Ugotovili smo, da je bila zelena površina ustvarjena v sedemdesetih letih, že na podlagi zazidalnega načrta za območje šole in vladne palače, južno od Trga revolucije (danes Trg republike), še posebno izrazito pa v povezavi s pozidavo Cankarjevega doma, ki je s tem pridobil ozelenjen okoliški prostor. Na podlagi poznanih dejstev bo v to ozadje po novem posegala stanovanjska novogradnja. Nerazumljivo je, kako je bilo lahko dano kulturno-varstveno soglasje k taki urbanistični spremembi, saj gre za »vplivno območje« državnega spomenika.
Iz publikacije Prostor za vse je razvidno, kako je od natečaja leta 1959 prof. Ravnikar razvijal idejo kompleksa, ki bi na novo določil mestno središče Ljubljane in bi hkrati predstavljal središče političnega, kulturnega ter poslovnega življenja Slovenije. Gre za kvalitetno zasnovo, primerljivo s podobnimi kompleksi po svetovnih prestolnicah. Dodajamo mnenje člana DAL, arhitekta Ire Zorka: »Če razumemo, da je Trg republike, s parlamentom in obema stolpnicama, v težišče sodobne Ljubljane postavljeno simbolno središče države, lahko začutimo, kako nam prav ta ranljivi in zapostavljeni ambient s svojimi velikimi drevesi in blagodejno mikroklimo daje, ko se gibljemo v privzdignjenem prostoru med obema stolpnicama, občutek za vse tisto, kar v topografskem in kulturnem smislu obstaja nižje v smeri juga do morja. Bojim se, da bomo šele z njegovo izgubo razumeli njegov pomen.«
Smo pri omenjenemu projektu priča podreditvi celostnih prostorskih rešitev parcialnim interesom? V še nedavno veljavnem prostorskem aktu je obravnavano zemljišče (sedaj v zasebni lasti) v celoti predstavljalo zeleno površino, park, javno rabo. V danes veljavnem prostorskem dokumentu je prostor z označbo zelene površine močno zmanjšan. Lastniki želijo, da bi na zemljišču ponovno postavili stavbo, občina jim je očitno ne glede na vse strokovne urbanistične pomisleke ugodila. Gre za tipičen primer konflikta zasebnega in javnega interesa na področju urejanja in vzdrževanja javnih površin, posebej zelenih. Veliko dilem je odprtih pri postavljanju določb v prostorskih aktih, ko se tehta, kdaj se za kakšno površino z namensko rabo »zelene površine« opredeli tudi režim »javne površine« (namenjene vsem in s tem status »grajenega javnega dobra«) in kdaj ne ter kaj nedoslednost glede lastništva povzroči v praksi.
Ogrožene so mnoge zelene površine v soseskah pa tudi na drugih lokacijah. Iz medijev so znani primeri iz Šiške, Rožne doline, Viča, Dravelj itd. Negotova je tudi usoda parka med Gospodarskim razstaviščem in Zupančičevo jamo, kjer se je parku namenjena površina tudi precej zmanjšala na račun predvidenih novogradenj. Gre za primere iz Ljubljane, ne vemo, kako je drugod. Zato opozarjamo na splošno problematiko prehajanja javnih zelenih površin (namenjenih vsem in zato s statusom »grajenega javnega dobra«) v neke druge namene.
Prepričani smo, in zakonodaja nam v tem pritrjuje, da moramo na prostor gledati v družbenemu okviru kot na skupno dobrino. Tam, kjer so se v preteklih letih, z novogradnjami ali kako drugače, ustvarile priložnosti uporabe kvalitetnih javnih površin, moramo to izkoristiti in voditi urbanistično načrtovanje v smeri javnega dobra.
Preberite tudi
Pravne telovadbe pri Tobačni je konec
Hočejo nove ceste in podvoze, ne pa blokov