Zgodovinska primerjava: Španija, Katalonija in Jugoslavija

Primerjava političnih institucij različnih držav in tipov držav je sicer vedno mogoča, tudi če so tipi oddaljeni. Potrebno je upoštevati tudi razliko med formalno analizo institucij in analizo njihovega dejanskega delovanja. Na ta način za Jugoslavijo po letu 1974 (pravzaprav 1971) velja reči, da je bila zelo sestavljena država, odvisna vedno od soglasja članic. Imela je konstituense, ki so morali soglašati, da bi se odločitve (v nekem delu tudi izvedbene odločitve) sprejemale, na primer vse odločitve, vezane na proračun in davke.

Kraljevina Španija je dokaj drugačna. Je po ustavi unitarna in centralistična država. Ustava nikjer ne omenja, da je sestavljena iz narodov ali ustanovnih dežel. Sicer obstaja avtonomija regij, vendar njena ustava to avtonomijo omejuje (jo lahko tudi prekliče) in pri izvajanju se centralni vladi daje možnost sprotnega omejevanja, npr. preko svojega predstavnika, ki daje obvezna napotila (155. člen ustave).



Pri uresničevanju takšnih ustavnih redov pride do zelo različnih situacij: Jugoslavija je v delovanju bila konsociacija, kjer so članice skrbele le za lastne interese, imele zajamčeno šolstvo in kulturo v lastnem jeziku ter pravico do njunega izključnega urejanja, zvezna vlada je vedno bila »velika koalicija«, zajemala je vse članice v svoji sestavi, članice so v zveznih telesih bile zastopane po načelu enakosti (se je presegala Lijphartova zahteva po sorazmernem zastopanju), odločanje je bilo v največji meri konsenzualno, članice pa so se vse bolj oddaljevale druga od druge, kar nekateri avtorji štejejo za posledico konsociacije. Sicer v Jugoslaviji ni bilo pravih neposrednih volitev, ampak telesa so delovala, kot bi imela polno podporo. Španija pa deluje kot toga centralistično upravna država, kjer centralna oblast kaže svojo aroganco.

Dejansko je šibka večina za katalonsko neodvisnost v Kataloniji sami sicer obstoječa, je pa pričakovati, da bo pešala, ker je težko pričakovati, da jo bodo podpirali vse številnejši priseljenci, ki verjetno nimajo takšnih čustev.

Da ne bo pomote: v Jugoslaviji je obstajal enostrankarski sistem, ampak je ta tudi deloval konsociacijsko. Že leta 1962 je seja razširjenega politbiroja pokazala, da odločitev ni bilo možno sprejeti. Kot so slovenski in srbski komunistični prvaki ugotavljali, zmanjkalo je »zaupanja« in »zajel nas je nek hudič« (nacionalizma). Šele kasneje je pa partijska konsociacija formalizirana oziroma se je partija tem razmeram prilagodila.