Tiskane izdaje
Na obrobju ni klasičnih pravil, tam sčasoma vse popusti, socialna dvigala se pokvarijo in ljudje obtičijo. Toda družbena margina se nikoli ne zapre sama, kajti, kot pravita sociologa Michel Pinçon in Monique Pinçon-Charlot, getoizirajo se le bogati, medtem ko reveže vedno getoizirajo. Da bi se oboji srečevali, ni verjetno.
Z levičarskima intelektualcema sem se pogovarjala pozimi pred petimi leti, ko se je tedanji desničarski predsednik Nicolas Sarkozy, zanju »predsednik bogatih«, potegoval za nov mandat. Vemo, da mu ga je izmaknil François Hollande, močno upanje deprivilegiranih in zdaj veliko razočaranje. Socialist je pred volitvami odločno grajal Sarkozyjevo politiko do revnih četrti, tudi tisto iz časov, ko je bil še minister za notranje zadeve in so Francijo pretresali socialni nemiri. Hollande je vnaprej obljubljal nove pristope k mestni politiki, več socialne občutljivosti, obiskoval je predmestja in izjavil: »V revno četrt grem zato, da bi ljudem dejal: Imate prihodnost, upanje in sredstva, da vam uspe! [...] Včasih jih imenujemo 'pozabljeni', a jaz jih ne bom pozabil.« (Iz knjige Laurenta Pfaadta François Hollande od A do Ž) Jih res ni?
Te dni, ko Francijo pretresa »primer Théo«, zaradi česar v severovzhodnem predmestju Pariza Aulnay-sous-Bois in drugod protestirajo množice, ne le mirno, tudi z zažiganjem avtomobilov, je videti, da se je spremenilo premalo. Pričakovanja so bila velika, nekatere finančne obljube izpolnjene, a bistveno se ni uresničilo. Hollandu ni uspelo zmanjšati brezposelnosti, tudi volilne pravice za tujce na lokalnih volitvah ni dosegel, policijske kontrole na podlagi fizisa ostajajo praksa, zaradi terorističnih napadov in posledično nenehnega razpravljanja o islamu, burkah ... so socialno prizadeti priseljenski konci dodatno stigmatizirani. Kaplja čez rob je zdaj Théo, domnevno nič krivi in nedolžni 22-letni mladenič, nad katerega se je v začetku tega meseca v predmestju Aulnay-sous-Bois spravila četverica policistov. Zatrdil je, da so ga pretepli, v usta je dobil solzivec, eden izmed policistov ga je posilil s teleskopsko palico, rasistično so ga ozmerjali s črnuhom in za povrhu fotografirali.
Preiskava poteka in, med drugim, nakazuje, da se je eden od policistov menda neprimerno izživljal že prej. Oglasili so se iz združenja svojcev žrtev policijskega nasilja in opozorili, kako je tovrstno nasilje redno in kar sistemsko v revnih četrtih, v katerih po večini − brez pravega dostopa do izobrazbe, dela, kulture ..., zato pa do kriminalnega podzemlja − obtičijo prišleki in pogosto tudi njihovi potomci. Izzvana je, seveda, še politika: notranji minister poskuša pomiriti proteste, medtem ko je predsednik François Hollande že obiskal mladeniča v bolnišnici in je »na terenu« pozval k sobivanju ter spoštovanju institucij, policije in pravosodja. A zadeva se medtem obrača še v drugo smer: policist je vložil tožbo proti žrtvi, češ da ima tudi svojo resnico.
Francija je družba strašnih razkolov in nasilnih odmikov med ljudmi, med nekaterimi državljani in institucijami. Kaj drugega kot nasilje pa je lahko takojšnja trditev policije, da je »primer Théo«, kljub grozljivim zdravniškim izvidom, samo »nesreča«, in ne posilstvo. Kar zdaj ponavlja velik del javnosti ... Družba, v kateri so odrinjenci prisiljeni postopati v getu, kamor jih zapira sistem, ne more imeti velike humanistične perspektive. Potem niti bogatim, ki se getoizirajo sami, ne bo lepo.
