Tiskane izdaje
Temperature so vse nižje in evropskega poletja bo kmalu konec, zato se politiki v evropskih prestolnicah in Bruslju upravičeno sprašujejo, kaj se bo zgodilo, če bo Rusija nehala dobavljati zaloge plina.
Takšen razvoj dogodkov ni nemogoč, zato je vsaj naivno, morda celo neodgovorno, če se ne bomo pripravili na nepredvidljive dogodke. V nadaljevanju bomo našteli nekaj razlogov, zaradi katerih bi se ruski predsednik lahko odločil samovoljno ukrepati in ustaviti dobavo plina, namenjenega Evropi.
Evropska cena za sankcije
Konflikt v Ukrajini je prerasel v totalno vojno, zato je nemogoče predvideti, kaj se bo v prihodnje zgodilo v tej državi. Sedanje premirje morda ne bo trajalo dolgo in ukrajinski predsednik Porošenko je dal jasno vedeti, da se bo strinjal samo s popolno osvoboditvijo vzhodne Ukrajine in doslednim upoštevanjem spet vzpostavljene ukrajinske ozemeljske celovitosti. A vedeti je treba, da se Putin ne bo odpovedal že pridobljenim ozemljem. Oba predsednika imata očitno zelo različni mnenji o temeljnih točkah trajnega mirovnega sporazuma, kar pomeni, da premirje ne bo dolgo trajalo. Evropska unija lahko samo še naprej uvaja nove svežnje sankcij, ker drugih ukrepov sploh nima na voljo. Vsi bodo vztrajali pri svojih stališčih toliko časa, da se ne bodo več mogli uskladiti, zato bo Putin ukazal Gazpromu, naj zapre plinsko pipo. To se bo verjetno zgodilo prej, kakor je kdor koli danes pripravljen priznati.
In kakšno ceno bo za to plačala Evropa?
Vse je odvisno od tega, kako dobro se bomo v Evropi v prihodnjih mesecih pripravili na razmere brez ruskega plina, in od tega, ali bodo naše strateške zaloge plina trajale dlje od Putinovega strateškega naftnega sklada – ali z drugimi besedami: zelo kratkoročno gre za spopad med našim plinom in njegovimi dolarji. Tisti z večjimi zalogami bo zmagovalec.
Kratkoročno do srednjeročno lahko Evropa verjetno poveča zaloge utekočinjenega zemeljskega plina s svojo obstoječo infrastrukturo za utekočinjen zemeljski plin. Zdaj namreč uporabljamo manj kakor 40 odstotkov vseh naših zmogljivosti za uporabo utekočinjenega zemeljskega plina. Toda ali lahko Evropa kljub vsemu kratkoročno pridobi brezplačen utekočinjen zemeljski plin? Kje bi ga lahko našli in kaj bi se zgodilo z globalno ceno plina, če bi Evropa nenadoma podvojila uvoz utekočinjenega zemeljskega plina? Druga kratkoročna rešitev, za katero bi se lahko odločila Evropa, je začasno povečanje uporabe premoga, najbolj umazanega fosilnega goriva. To bi pomenilo, da bi morali spet začeti uporabljati stare elektrarne, ki smo jih medtem nehali uporabljati.
To sicer ne bi najbolj koristilo našemu okolju, poleg tega bi se računi za zemeljski plin močno zvišali, vendar je to ena od mogočih kratkoročnih rešitev.
Še pomembneje je pripraviti ustrezno strategijo na ravni Evropske unije. Če bi imeli na voljo primerno alternativo, ruski predsednik pa bi vedel, da se EU lahko odloči zanjo in je to po potrebi tudi pripravljena storiti, bi trikrat premislil, preden bi se odločil ustaviti dobavo plina. Dogodki v Latviji dokazujejo, da se Rusija nazadnje vendarle odzove na konkurenco na realnem trgu z dejanskimi tržnimi rešitvami. Ko je postalo jasno, da bo Latvija dobila terminal utekočinjenega zemeljskega plina, je Gazprom znižal ceno zemeljskega plina za Latvijo.
Cilj: neodvisnost od ruskih energetskih virov
Putin se bo torej precej raje odločil za plinske vojne, če se EU ne bo niti začela pripravljati na popoln odklop ruskega zemeljskega plina in če se bodo morale države članice Evropske unije same braniti pred Rusijo.
Dolgoročno ima Evropska unija na voljo veliko možnosti za zmanjšanje svoje odvisnosti od ruskega plina in morala bi si začeti prizadevati za pripravo rešitve v paketu. Noben evropski strateški dokument ne bi več smel resno obravnavati Južnega toka. To je projekt brez prihodnosti in v ničemer ne pripomore k povečanju energetske varnosti v Evropi, ampak samo še bolj potiska balkanske države in države članice Evropske unije globlje v ruski energetski in politični objem. Namesto Južnega toka bi morala EU zelo resno razmisliti o konceptu južnega plinskega koridorja in poleg dostopa do azerbajdžanskega plina poskušati pridobiti dostop tudi do turkmenistanskih plinskih zalog čez Kaspijsko morje, ki bi omogočilo povezavo s plinsko infrastrukturo na območju Kavkaza in Turčije. Omeniti je treba še iraški plin, vedno izmuzljiv iranski plin in nova najdišča plina iz skrilavcev v južnem delu Sredozemskega morja blizu ciprske obale. Če bi izkoristili vse omenjene nove vire, bi ne samo povečali količino dobavljenih zalog plina v Evropi, ampak tudi poskrbeli za to, da bi bile dobave plina varne.
Evropa bi poleg tega morala čim učinkoviteje izkoristiti svojo infrastrukturo utekočinjenega zemeljskega plina, in sicer tako, da bi čim tesneje sodelovala z Obamovo vlado in si prizadevala za spremembe ameriške izvozne zakonodaje o uporabi plina iz skrilavcev. Ameriškega predsednika bi morala prepričati, naj poveča ameriške izvozne kvote. Srednjeročno bi se morale zaloge utekočinjenega zemeljskega plina v Evropski uniji povečati za 35 do 45 odstotkov in prizadevati bi si morali predvsem za to, da bi nove terminale utekočinjenega zemeljskega plina gradili ob obalah, kjer so najbolj odvisni od ruskega plina, denimo v Latviji. Nove terminale utekočinjenega zemeljskega plina potrebujemo tudi v Jadranskem in Črnem morju.
Poleg tega je treba povečati energetsko učinkovitost in bolje izkoriščati alternativno energijo, zato mora EU držati svojo obljubo o tem, da bo povečala energetsko učinkovitost za vsaj 30 odstotkov do leta 2030, in zagotoviti, da bodo viri čiste energije ustvarjali vsaj 30 odstotkov skupne energije.
Še nikoli nismo bolj potrebovali vsestranske nadomestne strategije za ruski plin v Evropi in nesmiselno je predvidevati, da ruski predsednik nikoli ne bo ustavil dobave plina v Evropo. Večkrat nam je pokazal, da mu ni veliko mar za to, kaj si mislimo, in da njegova dejanja niso vedno skladna z našimi predstavami o tem, kaj je razumno početje in kaj ne.
––––––
***
Borut Grgič je nekdanji direktor Inštituta za strateške študije v Ljubljani in ustanovitelj Blejskega strateškega foruma.
