Tiskane izdaje
Marsikdo se je danes najbrž spraševal, ali bi lahko odločitev ustavnega sodišča, da dopusti referendum o izenačitvi pravic istospolnih parov ter partnerstev moškega in ženske, prišla ob bolj nepravem času, v času begunske krize. Država kot ureditev in številni državljani se neposredno srečujejo s situacijo, kakršne pri nas še nismo doživeli, niti v času vojne v Bosni in Hercegovini. Z razmerami, ki v mnogih vzbujajo mešane občutke.
Na meje prihajajo tisoči in tudi desettisoči. Medtem ko marsikdo po eni strani ne zadržuje solz ob posnetkih prezeblih in od hoje obnemoglih otrok, je po drugi ogorčen nad mladeniči, ki so požgali šotore, za povrhu pa je še v negotovosti, kako se bo to rešilo in ali bo kdo prišel na pomoč.
Malo je stvari, ki so družbo tako razklale in v ljudeh razkrile tako prvinska nagnjenja in čustva, kot je sedanja begunska oziroma migrantska kriza. Globoko smo razdeljeni, na eni strani pozivi k človečnosti, solidarnosti, sočutju, na drugi vzbujanje strahu zaradi varnosti, prihoda tujih kultur, objavljanje posnetkov nemarnih prizorišč, očitanje nehvaležnosti, izkoriščanja.
In v tem vzdušju bomo začeli razmišljati in javno razpravljati še, kako doživljamo to, da se poročita osebi istega spola. Spomini na prejšnji referendum na podobno temo in kampanjo, ki je potekala pred njim, so še precej sveži. In tudi na besedišče, ki je zelo pogosto preseglo meje dostojnega. Tokrat najverjetneje ne bo nič drugače.
Skratka, na mah smo dobili dvojno dozo drugačnosti, za katero bi še v mirnejših razmerah potrebovali dosti časa za strpno odzivanje na nove realnosti, ki jim ne moremo ubežati. Zdaj pa bomo pred kombinacijo skorajda izrednih razmer v državi in pregrete referendumske kampanje. Kot da težkih besed o »drugih« in »drugačnih« še ni bilo dovolj.
