Srce UKC bije v agoniji

Zgodi se, da gre kakšna družba po popolnoma napačni poti in tudi v napačno smer. Na primer slovenska. Pot ni prava, ker vodi v brezno. Če smo še do pred kratkim mislili, da se v brezno pade, je zdaj že jasno, da gre za zdrsljivo pobočje, kjer je vsaka še tako majhna bilka, ki bi lahko dala oporo, sproti pomendrana. In ne samo to. Blato odnaša vse globlje vse, kar smo še do pred kratkim cenili, nad globeljo pa vlada neznosen trušč, ki ne omogoča, da bi ljudje, ki smo vsi skupaj v stiski, drug drugega sploh slišali. Vid pa je od zatohlosti že tudi popolnoma zamegljen, zato težko loči dobro od slabega. Zato bo šlo – če bomo tako nadaljevali – vse skupaj po zlu.

Alarm zdravnikov

Prejšnji teden so vodilni zdravniki Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana na tiskovni konferenci povedali, da je naša največja bolnišnica v veliki finančni stiski, ki jo vsak dan bolj občutijo tudi bolniki. Med drugim smo novinarji izvedeli, da se jim je pokvaril rentgen, ki ga uporabljajo za bolnike ob srčnem infarktu. Do zdaj so imeli dva, s katerima so lahko reševali dve življenji hkrati. Zdaj imajo le še enega, starega, o katerem ne vedo, kako dolgo bo še deloval. Ko se bo pokvaril še ta, ne bodo mogli več rešiti niti enega bolnika z akutnim miokardnim infarktom. A to je le ena alarmantna točka. Podobnih težav imajo še več. Iz vrhunske bolnišnice, ki trenutno še zdravi bolnike po najsodobnejših evropskih metodah, bo postal UKC – če bo šlo tako naprej – tretjerazredna bolnišnica, kakršne najdemo na južnem Balkanu, v Bolgariji ali Romuniji. Je Sloveniji res tega treba?

Srčni infarkt

Srčni infarkt je najpogostejši vzrok za smrt v razvitem svetu. Vsako leto zadene tudi štiri tisoč Slovencev. Tisoč jih umre v trenutku, trem tisočem pa uspe priti do zdravnika. Za te je pomembna vsaka minuta. Vsako minuto namreč propade nekaj srčne mišice, in če preteče preveč časa do ustreznega zdravniškega posega, postane bolnik trajen invalid ali pa umre. Če bi zdravnik – intervencijski radiolog s pomočjo rentgena pravi čas videl v njegove žile in z drobno cevko smrtonosni strdek odstranil, bi bolnikovo srce spet utripalo na vso moč. Živel bi. Toda ne. Aparat, ki se je pokvaril, stane več kot milijon evrov. UKC Ljubljana tega denarja nima. Ima 8,9 milijona evrov letošnje izgube in 92 milijonov izgube iz preteklih let. Novega aparata zato ne more kupiti. Slovenci bodo ob srčnem infarktu vse težje računali na sodobno zdravniško pomoč. Zdravniki bodo še naprej v UKC, znali bodo zdraviti, a bodo nemočno gledali umirajoče. Je to smer razvoja, ki si jo želi Slovenija?

»Ne moremo se primerjati z Zahodom«

A glasu stiske zdravnikov ni slišal prav nihče. UKC ima večmilijonsko izgubo, ker ZZZS že več let zapored znižuje plačilo, ker tudi sam nima denarja in ker je v mednarodnem prostoru (!) dogovorjeno, da slovenski ZZZS ne sme v minus. Državni proračun lahko, zdravstvo pa ne. Samo Fakin, generalni direktor ZZZS, se je uro pozneje na alarm zdravnikov odzval z izračunom, da ima UKC Ljubljana od 353 do 390 preveč zaposlenih nezdravstvenih delavcev. To je izračunal, ko je UKC Ljubljana primerjal z UKC Maribor. Če teh zaposlenih ne bi bilo, bi UKC splaval na zeleno vejo, je dejal.

UKC Ljubljana je po številu bolnikov, ki jih zdravi, in regiji, kakršno pokriva, primerljiv z univerzitetno bolnišnico na Dunaju, v Londonu in z drugimi velikimi univerzitetnimi bolnišnicami v svetu. Podatki kažejo, da je glede na vse te UKC Ljubljana kadrovsko in finančno podhranjen. »Ne moremo se primerjati z Zahodom,« je primerjave zavrnil Fakin, ki obvladuje zdravstvo že osem let. Ja, res, kmalu se ne bomo mogli več primerjati z razvitimi državami, če bo ostal sistem tak, kakršen je zdaj.

Predstavniki ljudstva in kriminalisti

»Sistem je dober, morda je kak posameznik v njem slab,« je na zaslišanju za ministrico v parlamentu menila Marija Milojka Kolar Celarc, zdaj že ministrica za zdravje. V tri ure in pol trajajočem nastopu ni niti omenila finančnega problema naše največje in najpomembnejše bolnišnice, čeprav UKC območje oskrbuje z 800.000 prebivalci, namenjen pa je tudi zdravljenju najhuje bolnih iz vse države. Vsako leto zdravi več kot 100.000 bolnih v bolnišnici, še približno 700.000 jih pregleda v ambulantah. Na finančne težave UKC se prav tako ni spomnil noben od sicer zelo zgovornih poslancev v odboru za zdravje v razpravi z ministrico. Težave slovenskih bolnikov, ki se že ali se še bodo zdravili v UKC Ljubljana, so predstavnike ljudstva zaobšle (omenjali so le operacije dojenčkov s srčnimi napakami), čeprav so zdravniki alarmantne novice sporočili le pet dni prej.

Res pa je, da so ravno na dan zaslišanja kandidatke za ministrico spet udarili kriminalisti, ki so tokrat preiskali pet oseb v zvezi z Onkološkim inštitutom. Med preiskovanimi ni bilo niti enega zdravnika, a je bila razprava poslancev v parlamentu vendarle usmerjena proti zdravnikom, češ da so koruptivni in nasploh velika težava. Če bi zdravniki razpravo poslušali, bi po mojem mnenju vrnili licence državi in skupaj zapustili Slovenijo. Tako so pred leti naredili francoski kirurgi: v znamenje protesta so se vsi vkrcali na ladjo in se odpeljali v bližnjo Veliko Britanijo, kjer zdravnikov – tako kot povsod v razvitem svetu – primanjkuje.

Kako k najboljšim zdravnikom?

Kriminalizacija zdravniškega poklica in zdravstva nasploh ne vodi v pravo smer. Kdo nas bo zdravil, če bomo vse kriminalizirali? In komu bomo sploh še zaupali? H kriminalizaciji je veliko pripomoglo poročilo protikorupcijske komisije iz letošnje pomladi, ki je opozorilo predvsem na sistemski problem. Ne urediti sistema in zahtevati, da bo deloval, kot da je urejen, je dvoličnost brez primere. A prav na to poročilo se sklicujejo mnogi, ki v javnosti govorijo o zdravstvu, v isti sapi pa trdijo, da je sistem odličen. Ali res?

V naši državi trenutno čaka na 50 izbranih zdravniških storitev (po seznamu Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja) 164.455 bolnikov. Kar 21.652 jih čaka na te storitve nedopustno dolgo. To pomeni, da čakajo dlje, kot dovoljuje pravilnik (ki je podzakonski akt in velja kot zakon!), in dlje, kot dopušča zdrava pamet, saj je čakanje zanje škodljivo, nekatere vodi naravnost v smrt. Ko v borbi za zdravje in življenje preskočijo čakalno vrsto, se ujamejo v past korupcije, torej kriminala. Če bi prešteli vse čakajoče za nekaj sto zdravniških storitev, ki obstajajo, bi bilo število nedopustno dolgo čakajočih še veliko večje in temu primerno še več tistih, ki poskušajo priti do zdravnikov mimo vrste. To vodi v prisilno kriminogenost celotne družbe – bolnike, sestre in zdravnike. Bo kdo spremenil sistem ali nihče?

Druga anomalija, ki povzroča neznosne težave, je dejstvo, da imamo deklarativno sistem, v katerem govorijo, da »denar sledi bolniku«, v resnici pa je sistem planski. Tako bolniki ne morejo k najboljšim zdravnikom, ker najboljši zdravniki svojo »plansko kvoto« bolnikov hitro oskrbijo, novih bolnikov, ki bi jih lahko dodatno zdravili, pa ZZZS bolnišnicam, v katerih zdravniki delajo, ne plača. V UKC je neplačanih bolnikov v prvem polletju 4600. Kot da bi 4600 ljudi prišlo na Petrol, natočilo bencin, a ga ne bi plačali. Zdaj sistem sili bolnike, da gredo k zdravnikom, kjer čakalnih vrst iz različnih razlogov ni. Kot tudi v nekaterih gostilnah gostov ni, drugod pa se tarejo. Vsakdo si lahko sam odgovori na vprašanje, v katero restavracijo naj zavije: v prazno ali polno?

Kriminalizacija vsepovprek

Od tod in zaradi pomanjkanja denarja za zdravstvo izvirajo vse druge anomalije. Kakšen je sistem, katerega oprema je odvisna od donacij, nato pa se kot kriminalce obravnava tiste, ki jim donacije uspe dobiti? Kakšen je sistem, v katerem je izobraževanje najvišjih strokovnjakov odvisno od dobaviteljev, potem pa se to kriminalizira? Sistem, v katerem se zdravnikom prepoveduje operirati, potem pa so krivi zaradi predolgih čakalnih dob? V katerem mora vsako zaposlitev zdravnika in tudi čistilke podpisati minister? Iz katerega nezaposleni zdravniki odhajajo v tujino, bolniki pa doma čakajo nanje v dolgih vrstah? Kakšen je vrhunski UKC Ljubljana, kjer morajo bolniki ležati na hodnikih urgence, ker ni denarja, da bi zanje pripravili postelje v praznih prostorih? Kjer zapirajo operacijske dvorane, da nimajo zdravniki kje operirati, hkrati pa naj bi skrajšali čakalne vrste? In ki jo vodi Simon Vrhunec kot vršilec dolžnosti že leto dni, zdaj pa mu je tudi ta status potekel, a je še vedno direktor? Zato seveda nihče ne jemlje alarmantnih sporočil, ki prihajajo iz UKC, resno. Zdravnikov, ki jih družba nenehno kriminalizira, ne posluša nihče več, čeprav je njihovo sporočilo zelo zelo pomembno: »Denarja ni več in hudo bolnih ne moremo več zdraviti na sodoben način.«

Očitno to ustreza politikom in ZZZS, ki nenehno kažejo s prstom na posameznike znotraj sistema, da bi se oprali lastne odgovornosti. A za težave zdravstva zanesljivo ni krivih 30.000 tam zaposlenih niti tistih šest zdravnikov, ki jih obravnava policija, mediji pa jih predstavljajo kot glavne kriminalce v državi. Kriv je sistem, kakršen je, in politiki, vključno z ZZZS, ki ga ne reformirajo, čeprav o tem nenehno govorijo, pa nič ne naredijo.

Milena Zupanič