Stojanović se v torek ni izkazal kot najboljši selektor

Sreča, da so do naslednje tekme slovenske nogometne reprezentance še trije meseci. Slaviša Stojanović bo imel veliko časa za razmislek kako, s kom in na kakšen način naprej, saj njegova premiera na klopi 27. izbrane vrste na svetu ni bila uspešna. Približno takšno je skupno mnenje poznavalcev, ki so videli razplet prijateljske tekme med Slovenijo in ZDA.

Stojanović se je v zanj pomembni tekmi zanesel na stare znance: kapetanski trak je zaupal Samirju Handanoviću, osrčje zvezne vrste pa drugemu znancu iz NK Domžale Darijanu Matiću. Slednji je priznal napako za prvi gol, potem ko je nesporazum med njim in Handanovićem izkoristil ameriški napadalec Buddle. Marljivi uporabniki spletnih forumov, med katerimi so tudi lakaji nekaterih znanih imen iz nogometnega miljeja, so Matića rokohitrsko pribili na križ. A to so le poceni populistične poteze za doseganje kratkoročnih učinkov. Bojan Jokić, denimo, je ob lanski tekmi z Gruzijo povprečni reprezentanci s Kavkaza sam podaril zmago, a na levem boku je še vedno »kralj«, tudi v tekmi z Američani je bil med boljšimi. Saj je znano, da kdor veliko dela, občasno tudi greši, pri čemer tudi najboljši nogometaši na svetu niso izjeme.

Toda pozabimo na Matića in slab prvi polčas, raje se posvetimo nadaljevanju dvoboja starih znank iz Južne Afrike. V igro sta vstopila obetavni Rene Krhin in fant s filigransko levico Valter Birsa. Ta del so Slovenci dobili z rezultatom 1:0, ob tem pa zatresli še vratnico in prečko! Parola »vseeno je, kdo bo začel tekmo, saj imamo na voljo šest menjav« je bila očitno zgrešena, Stojanović pa je edini selektor Slovenije po svojem nekdanjem šefu Srečku Katancu, ki je izgubil premierno tekmo. A z očitno razliko: Zahović, Novak in Pavlin so bili 19. avgusta 1998 v Zalaegerszegu nagrajeni z aplavzom za napadalno igro – podobno je bilo potem za Bežigradom z Norveško –, Handanović & Co. pač ne.

Na srečo je šlo za prijateljsko tekmo in že stara modrost izkušenih trenerjev iz nekdanje zvezne lige SFRJ pravi, da je bolje izgubljati prijateljske kot »prave« tekme. In snidenje z »jenkiji« je ponudilo več dobrih novic za prihodnost: po zaostanku z 1:3 so se reprezentanti odzvali v slogu zmagovalcev, čeprav niso prejeli nagrade za veliko boljši drugi polčas. Prav teh drugih 45 minut bi moralo biti vodilo za prihodnje prijateljske tekme, pred katerimi bo – upajmo – Stojanović res opravil »individualne pogovore« z odsotno trojico. Nadarjeni Rene Krhin namreč ob sebi nujno potrebuje izkušenega vezista.

Selektor prve (kadrovske) preizkušnje ni opravil z odliko, bomo videli, kako bo naslednjič. Dejstvo je, da mu bo 29. februarja še težje – Škoti, če bodo res naš tekmec, vselej razmišljajo le o zmagi –, saj bi drugi zaporedni poraz še povečal nemir, ki ga je v nogometno družino vnesel poraz s Klinsmannovo Ameriko. Če je NZS s prvo prijateljsko tekmo po vrnitvi iz Južne Afrike napolnila Stožice z zdesetkano Avstralijo, je bila z uglednejšimi ZDA ob 150.000 evrov – več, kot znaša letna plača selektorja – zaradi dobrih 8000 praznih sedežev. RVC, priljubljena kratica podjetnikov in mikroekonomistov, namreč tudi v nogometu deluje z enako logiko: gre za razliko v ceni med prodajno ceno brez DDV in nabavno ceno brez DDV. Zdi se, da je nekdo hudo podcenil nogometne navijače.