Tiskane izdaje
Zdi se, da je svet spet na robu »velike preobrazbe«, ki je veliko bolj temeljita kakor pa v medijih bolj zastopane ekonomske oziroma geopolitične naslovnice o vzponu Azije ali o peklu na Bližnjem vzhodu. Prihajajoče spremembe bodo temeljito predrugačile naravo naših vzajemnih ekonomskih odnosov in družbeno dinamiko, ki je njihova podlaga.
Tokratna preobrazba je na isti ravni kakor prehod nomadskih lovsko-nabiralniških družb v agrarne skupnosti, kar je sčasoma vodilo do vzpona mest. Podobna preobrazba se je v Evropi zgodila v 10. stoletju. Takrat so se pojavili cehi (združenja kvalificiranih delavcev), ki so v posameznih krajih nadzorovali izvajanje določene obrti, kar je tlakovalo pot industrijski revoluciji.
Posamezne značilnosti neizogibne preobrazbe so še vedno nejasne. Najverjetneje bo vključevala revolucijo v biološki, digitalni in nanotehnologiji ter revolucijo družbenega mreženja, ki bo odpravila geografske in kulturne pregrade. Vsekakor pa je jasno, da bo tokratna preobrazba, tako kot prejšnje, vsebovala temeljite spremembe ekonomskih odnosov in družbenih odnosov, ki so njihov podporni element.
Koristoljuben in racionalen posameznik
»Mainstream« ekonomija omogoča preprosto analizo in taktični odziv na to preobrazbo. Kadarkoli tehnološke ali druge spremembe omogočijo ljudem, da so poplačani za dobiček, ki ga omogočajo drug drugemu, se na cenah temelječi trg uravna. Ko spremembe ustvarijo eksternalije, je potrebno ekonomsko prestrukturiranje (na primer, prilagoditve davkov, subvencij, regulacije ali nadgradnje lastniških pravic), da se nadomesti stroške in dobičke, ki jih trg ne more kompenzirati. Ko pa spremembe povzročijo visoko stopnjo neenakosti, so nujni ukrepi za prerazporeditev premoženja.
Takšen pristop temelji na domnevi, da bo posameznike, ki si prizadevajo za lastne interese, v primeru popolne kompenzacije za neto dobiček, ki ga omogočajo drugim, »vodila nevidna roka trga« (kot je to zapisal Adam Smith) in bodo tako pripomogli k javnemu interesu. Skladno s tem vidikom je vsakdo homo economicus: koristoljuben in popolnoma racionalen posameznik.
A kot so pokazale pretekle »velike preobrazbe«, je takšen pristop nezadosten, ker zanemarja družbeno podporo tržnemu gospodarstvu. V takšnem gospodarstvu spoštujejo posamezniki sporazume prostovoljno, in ne zaradi njihove prisilne uveljavitve. Takšne ekonomije ne delujejo zaradi policista, ki varuje vsako izložbeno okno, ampak zaradi zaupanja in poštenosti ter občutka za spoštovanje obljub in podrejanja veljavnim pravilom. Kjer takšnega družbenega lepila ni (na primer, med Izraelci in Palestinci), tam ljudje ne morejo izkoristiti vseh mogočih gospodarskih priložnosti.
Ta povezanost je opazna v družbenem pomenu večine posameznikovih ekonomskih transakcij. Ko ljudje kupujejo drage avtomobile, dizajnerska oblačila in razkošne hiše, si s takšnim ravnanjem večinoma prizadevajo za priznanje v družbi. Ko se pari ali prijatelji obdarujejo ali gredo skupaj na počitnice, s tem izvajajo ekonomske transakcije, katerih podlaga sta povezanost in skrb.
Na kratko, »mainstream« ekonomija – in koncept homo economicusa – prepoznava zgolj polovico tistega, kar nas dela ljudi. Nedvomno nas motivirajo lastni interesi, toda v samem bistvu smo tudi družabna bitja.
Soustvarjalci svojih identitet
V smislu neizogibne preobrazbe, ki bo preobrnila oporne stebre sodobne družbe, je takšna zmota še posebno hromeča. Kljub izjemni ekonomski integraciji in novim priložnostim za sodelovanje, je naša družbena interakcija še vedno razpršena.
Problem je v globoko ukoreninjenem in razdiralnem dojemanju realnosti. Svet je razdeljen na nacionalne države in vsako od njih obvladujejo različna sredstva družbenih pravil. Ljudje se še nadalje ločujejo glede na pripadnost religiji, rasi, zaposlitvi, spolu in tudi po višini dohodka.
Kjer so družbene pregrade dovolj močne, se prav gotovo pojavijo tudi gospodarske pregrade. Te se raztezajo od protekcionističnih trgovinskih politik in omejujočega nadzora imigracij do verskih vojn in etničnega čiščenja.
Gospodarski uspeh je gotovo odvisen od tega, kako ljudje dojemajo svoje medsebojne odnose. Prevladujoči vidik je, da so naše identitete nespremenljive, neprepustne, generirane od zunaj in same po sebi druga drugi nasprotujejo. Takšna klasična delitev na »nas proti njim« vodi do naklonjenosti ljudem znotraj lastne skupine in neizprosnega konflikta z ljudmi zunaj skupine, kar je neskončni vir sporov skozi vso zgodovino.
Toda mogoč je tudi drugačen vidik: vsaka oseba ima več identitet, katerih lastnosti so oblikovane glede na posameznikovo motivacijo in okoliščine. Ta ideja, ki je trdno ukoreninjena v nevrološki znanosti, psihologiji, antropologiji in sociologiji, kaže na to, da ima posameznik ali posameznica svobodo pri oblikovanju svoje osebnosti.
To pa ne pomeni, da nacionalna in verska identiteta nista pomembni, ampak kaže na to, da smo soustvarjalci svojih identitet. Namesto da si izbiramo identitete, ki nas ločujejo in nam onemogočajo reševanje množečih se svetovnih problemov, lahko oblikujemo identitete, ki širijo naš čut za moralno odgovornost in sočutje.
Skrb za skupno dobro
Vse več je znanstvenih dokazov, ki dokazujejo, da je mogoče sočutje, tako kot katerokoli drugo veščino, s poučevanjem in vajo ukoreniniti ter okrepiti. Izobraževalne institucije bi zato lahko hkrati s kognitivnimi sposobnostmi študentov razvijale tudi sposobnost za skrb.
V širšem smislu bi si morale vse družbe prizadevati za skupni cilj, ki bi presegal njihova raznovrstna družbena okolja. Reševanje problemov, ki segajo čez meje držav, je dobra startna točka. Pomagali bi si s strategijami, ki vključujejo izpolnjevanje specifičnih dolžnosti za različne skupine in države, kar bi pospeševalo skupno dobro. V pomoč so lahko tudi delavnice za reševanje konfliktov, komisije za spravo, medkulturni izobraževalni programi in obvezna javna dela za vse, ki so končali obvezno šolanje.
Prevladujoče mnenje, da so ljudje zgolj koristoljubni ekonomski igralci, zanika našo prirojeno zmožnost za recipročnost, poštenost in moralno odgovornost. S poglabljanjem družbenih vezi lahko položimo temelje za novo ekonomijo, v kateri bomo lahko zagrabili za več priložnosti.
***
Project Syndicate, 2014
Dennis J. Snower je predsednik Inštituta za svetovno ekonomijo v Kielu in profesor ekonomije na kielski univerzi Christian-Albrechts.
