Tiskane izdaje
Ko je čudaški možakar, ki je Libijo vodil celih dvainštirideset let, konec februarja napovedal, da bo v Bengaziju izsledil vse upornike in jih pobil, smrtnega udarca ni zadal njim, temveč sebi.
Francoski predsednik Nicolas Sarkozy in britanski premier David Cameron sta na videz na hitro, dejansko pa po vnaprej predvidenem scenariju sestavila koalicijo oljnih – Libija je naftni raj na dvorišču evropskih pristanišč – in varnostni svet ZN prepričala o nujnosti vojaškega posredovanja. Natova letala so poletela proti Bengaziju, razstrelila Gadafijevo tankovsko divizijo in preprečila pogrom nad prebivalci drugega največjega libijskega mesta.
Hkrati z mednarodnim vojaškim posredovanjem se je v Libiji začela državljanska vojna in jo v prvih mesecih razdelila na dva dela – na uporniški vzhod in režimski zahod.
Slabo opremljenim in neizurjenim uporniškim vojakom, »vojski v natikačih«, ni uspelo obdržati mest, ki so jih osvojili v hitrih napadih. Žrtev je bilo zaradi načina bojevanja, ki ga je bolj kakor želja po svobodi gnal gon po maščevanju, na obeh straneh ogromno. Natovi napadi so uničili celotno Gadafijevo vojaško in varnostno infrastrukturo. Njegovo premoženje je bilo zamrznjeno. Potisnjen je bil v kot, iz katerega ni bilo izhoda. Po padcu Tripolija je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo polkovnik znašel pred puškino cevjo; in to v imenu libijskega ljudstva.
Podobno kot Sadama Huseina so ga našli v bližini njegovega rojstnega kraja. V nasprotju s Sadamom se je Gadafi, kakor je večkrat obljubil, bojeval do zadnjega, končne sodbe pa mu niso napisali tujci.
Takšen konec enega najvplivnejših voditeljev zadnjih desetletij bi lahko ranjenemu in travmatiziranemu libijskemu ljudstvu prinesel katarzo, ključ za skupno prihodnost.
Revolucija je končana. Prava bitka za Libijo se šele začenja.
