Česa nas uči Ana Lukner

Slovenci imamo radi pogumne popotnike, ki na drugem koncu sveta posvečajo življenje zatiranim in ponižanim.

Objavljeno
02. januar 2013 20.16
Posodobljeno
03. januar 2013 05.00
Tanja Jaklič, kultura
Tanja Jaklič, kultura

Občudujemo z medaljami ovenčane športnike. Občudujemo skoraj stoletne može, ki zagovarjajo vrednote brez roka uporabe. Cenimo predsednika vaške skupnosti, ki se v kriznih razmerah prelevi v stratega in diplomata. Radi imamo ljudi, ki nas ugledno zastopajo v tujini in znamo nagraditi vrhunsko ustvarjalnost, pionirske korake v medicini, drzne sanje v gospodarstvu. Radi zaploskamo odkriti besedi v okolju malodušnežev.

Vse to so bile Delove osebnosti preteklih let, seznamu uglednih imen pa se je včeraj pridružila Ana Lukner. Ustanoviteljica Anine zvezdice. Fundacije, ki ne potrebuje veliko besed za svoje delovanje. Še pisarne nima, ki si je ne bi delila z drugim podjetjem popolnoma drugačne gospodarske dejavnosti. Še plakata ne, da bi ga nalepili na bližnjo steno. V upravnem odboru ne sedi nihče, statuta ni.

In vendar je fundacija v treh letih več kot 4600 družinam podarila več kot 150 ton hrane z daljšim rokom uporabe. Prebudila je Slovenijo in sprožila plaz. Na začetku tega plazu stoji 31-letna poslovna ženska, ki verjame v dobre ljudi in lepši svet, iskrenost in sočutje. Pa naj se to sliši še tako stereotipno.

Kaj nam govori njena zgodba? Gotovo o duhu časa, v katerem živimo. Času težkih in žalostnih usod, ko se moramo bolj kot kadarkoli obrniti drug k drugemu in stopiti skupaj. Anina zgodba nas navdihuje, da je vse mogoče, če slediš svojim sanjam. In kaže nam neustrašno, včasih samotno, predvsem pa vztrajno pot do sočloveka.

»Ko bi bilo več tako izjemnih ljudi,« se je včeraj glasil eden prvih komentarjev na novo Delovo osebnost. K temu lahko samo dodamo: »Ko bi le znali Ani slediti!«