Tiskane izdaje
»Nič politike v klubih Pen, pod nobenim pogojem!« Táko je bilo vodilo tistih, ki so leta 1923 v Londonu ustanovili mednarodno organizacijo pesnikov, dramatikov, urednikov, esejistov in romanopiscev Pen. Pisateljska združba, ki jo je Arthur Miller pozneje poimenoval »vest svetovne pisateljske skupnosti«, od začetka zagovarja svobodo izražanja, mir in prijateljstvo in tudi nacionalni centri – slovenski je zgodnji član, sprejet je bil leta 1926 – delujejo tako, osnova je kratka temeljna listina.
Do nedavnega stodesetčlansko združbo Slovenskega centra Pen je odločitev upravnega odbora, da na pobudo enaindvajsetih članov in po obravnavi poročila častnega razsodišča izključi Janeza Janšo, postavila pred niz vprašanj, nič manj tudi slovensko javnost.
V nekaj dneh je iz centra izstopilo enajst članov, desetina torej, med njimi štirje dobitniki Prešernove nagrade, dva nekdanja Janševa ministra, vsekakor niz uglednih kulturniških imen. Vihar v kozarcu vode, pomladno očiščenje ali kaj bolj pomembnega?
Izključitev in protestni izstopi tako rekoč sami od sebe zahtevajo pogledovanje v preteklost: zakaj je Izključeni družbo sodelavcev Udbe in Ozne, kot je zapisal, toleriral doslej, petindvajset let? So zdajšnji Izstopniki kdaj povzdignili glas nad Izključenčevimi rabotami, ki so v javnosti naletele na kritiko? Je vprašanje, na katero je treba najprej odgovoriti, vprašanje o načelnosti? Kje se konča dopuščanje svobode govora drugače mislečim, kdaj je čas za konec debate in kje začetek nestrinjanja, ki gre onkraj intelektualnih debat in se preliva v sovražni govor, poniževanje, politikantsko pljuvanje, tako značilno za mahničevsko na dvoje razklane podalpske kraje? Je izstop politično ali moralno dejanje?
Bo slovensko občestvo – če in ko si odgovori na ta vprašanja – boljše in bo z več optimizma gledalo v prihodnost?
