Nobel nenasilje

Thorbjørn Jagland, predsednik norveškega Nobelovega odbora in generalni sekretar Sveta Evrope, je sredi tedna v Strasbourgu takole odgovoril na moje vprašanje, kam bo šla letošnja nagrada za mir: »To bo svojevrstno presenečenje. A prišla bo v roke, ki si to zaslužijo ...«

Nobelove nagrade za mir so bile vedno med najspornejšimi. Predvsem zaradi nenehnega pridiha politike, ki se mu je pri tako prestižnih priznanjih pravzaprav nemogoče izogniti. Toda letos je odbor v Oslu prekosil samega sebe in povlekel potezo za zgodovino. Nagrado je podelil trem izjemnim in plemenitim ženskam, bojevnicam za enakopravnost, demokracijo in mir v Liberiji in Jemnu. V dominantno moškem svetu, ki je v Afriki in arabskih diktaturah pravila igre vse do danes krojil po svojih merah. Toda stoletni stereotipi nezadržno padajo. Ellen Johnson Sirleaf je pred petimi leti postala prva predsednica na črni celini. Precej mlajša Tavakul Karman iz Jemna je upor proti diktatorskemu režimu v Sani začela, še preden je arabska pomlad prišla v Tunizijo in Egipt. In preden so se zanjo začeli zanimati svetovni mediji.

Tokratna nagrada za mir je veličastno priznanje politiki nenasilja. Med nasiljem in upanjem je treba vedno izbrati upanje. To je pot, po kateri se bo treba naučiti hoditi. Kajti tudi v nenasilju je moč. Arabska pomlad to jasno dokazuje. Pred tem je prav nenasilje pokončalo apartheid v Južni Afriki. In Mahatma Gandhi je zmagal zato, ker so Britanci dobro vedeli, da z nasiljem ne bodo več mogli preprečiti neodvisnosti Indije. Albie Sachs, beli bojevnik proti rasizmu, svari, da zatirani nikoli ne sme uporabljati metod in jezika, ki ga govori zatiralec. Kajti nasilje poraja zgolj nasilje in je že zaradi tega prej ali slej obsojeno na poraz.

Zdi se, da je to zdaj spoznal tudi Nobelov odbor v Oslu. Pred dvema letoma je nagrado (pomotoma?) podelil Baracku Obami, predsedniku države, ki se nikakor ne more rešiti zagatnega objema vojn in nasilja. A pot vselej obstaja. Le za letošnjimi nagrajenkami bo treba kreniti.