Okolje ali pa orožje

Evropska podnebna politika ostaja trdna ne glede na to, da na že 17. podnebnem vrhu v južnoafriškem Durbanu v začetku decembra ni pričakovati odmevnega uspeha. Imamo energetsko-podnebno zakonodajo, ki predvideva 20-odstotno znižanje emisij do leta 2020, nov, še ostrejši kažipot do leta 2050, poleg tega je vse bolj pregleden in odporen na vpade tudi trgovalni sistem z emisijami. Za dobro mero in utišanje nasprotnikov še Kitajce zanimajo podrobnosti trgovanja z ogljikom, ravno tako nekatere države ZDA.

Svet se spreminja, kriz bo še več, če se razmerja med ljudmi ter med ljudmi in okoljem ne bodo spremenile. Čeprav to spoznava vse več držav, se tega v rezultatih podnebnih vrhov ne da prepoznati. Tako bo tudi letos, dogovora o novem ciljnem obdobju kjotskega protokola, ki mimogrede kot pravni dokument ne neha veljati, ne bo. EU je s svojimi 11 odstotki emisij namreč ostala edina, ki ga še podpira, pa še ta ne več brezpogojno.

Še nekaj se je spremenilo. EU po novem ne bo več čakala kakšnih bolj svetlih trenutkov ZDA. Rada bi svetovni dogovor, a se lahko pogovarja tudi dvostransko. Če nihče drug, Kitajci spoznavajo, da so viri surovin in energije čedalje bolj omejeni, ukrepajo pa podobno kot EU. Čedalje več denarja gre za obnovljive vire energije in zlasti za učinkovito rabo vsega, kar je na voljo.

Sveta ne čaka le boj za tehnološko prevlado v zeleni industriji, čaka ga škoda zaradi podnebne spremenljivosti, zdaj že sedem milijard ljudi pa selitve za vodo in primerno obdelovalno zemljo. Če ne bo kmalu sprejet svetovni dogovor o podnebju in naravnih virih, ne bo niti mirnih rešitev konfliktov med državami in znotraj držav zaradi razdelitve bogastva. V naravi vse kroži in to preprosto dejstvo mora svet končno dojeti.