Le nekaj ur preden so se finančni ministri evrske skupine pričeli zgrinjati v palačo Justus Lipsius, je stopnja donosa na desetletne italijanske obveznice, ki je niti pomirljivi sklepi nedavnega vrha G20 v Cannesu niso mogli umiriti, sprožila alarmne zvonce. Obrestna mera je namreč skočila krepko čez 6,5 odstotka, kar je prag, nad katerim je financiranje zapadlih dolgov z emisijami obveznic na trgih kapitala že tako drago, da so bile Grčija, Irska in Portugalska prisiljene zaprositi za mednarodno pomoč, ko so ga presegle. Se torej dolžniška kriza, ki je bila doslej omejena na manjše države, preliva v tretje največje gospodarstvo valutnega kluba?
Na srečo Italija, vsaj za zdaj, ne potrebuje svežega kapitala za poravnavanje dolžniških obveznosti, a že prihodnjo pomlad se utegnejo razmere korenito spremeniti, saj bo rimska vlada po izračunih IMF tedaj morala na finančnih trgih po svetu mobilizirati kakih 230 milijard evrov, kar bi bil velik zalogaj tudi za državo z ugodnejšim ratingom bonitetnih agencij. Ni torej naključje, da so v sosednji Franciji, kjer je breme refinanciranja sicer nekaj manjše (185 milijard evrov), hlastno pripravili nov varčevalni načrt s ciljem, da do leta 2016 prihranijo več kot sto milijard evrov. Prav ta ambiciozni program naj bi Parizu omogočil ohranitev najvišje možne ocene (AAA), ki zagotavlja najemanje posojil po najugodnejših pogojih. Hkrati bi se izognili nevarnosti, da bi jim gospodarske ukrepe »nekega dne vsiljevali drugi«, kot je dejal premier François Fillon, ki meni, da »bankrot ni več abstrakten izraz«. Očitno niti za velikanko Francijo, ki po gospodarskem obsegu gleda v hrbet samo Nemčiji.
Toda zgolj varčevanje v času nizke rasti ne bo dovolj, predvsem v državah, ki jih zategovanje pasu že peha v recesijo, zato mora evrska skupina nujno okrepiti obrambni okop, da bi najšibkejše člene obvarovala pred napadi špekulativnega kapitala. Zdrs Italije v nemilost borznih sil je torej nov opomin, da krize, ki grozi evru, še zdaleč ni konec, temveč se, prav nasprotno, zaostruje.