Primer Pustatičnik: sodba, ki opogumlja utišane

Toda odkar so podjetja, javne ustanove in državna uprava pred nekaj leti sprejeli pravilnike, ki zaposlenim omejujejo pravico govora v javnosti o njihovem službenem delu, je mnoge strah. Bojijo se povedati svoje mnenje, bojijo se za službo, za eksistenco. Novinarji dobivamo vse več anonimnih pisem, nepodpisanih elektronskih sporočil z neznanih naslovov, zagonetnih telefonskih klicev. Zapisano težko preverimo, kadar pišemo o nepreverjenem, dobimo oznako »rumenega« tiska in po kapljicah izgubljamo kredibilnost.

Namen omejevanja govora je tako dosežen. Vse bolj se piše o nepomembnih, praznih stvareh, vse manj o relevantnih družbenih temah, o katerih utišani znanstveniki, zdravniki, raziskovalci, profesorji čedalje manj govorijo. V medijih so vse bolj prisotni skorajda poklicni estradniki iz vrst politikov s praznimi ali za resnično življenje malo pomembnimi puhlicami, samooklicani vseznalci posameznih strok, vnaprej znani mnenjski vodje. Nadzor četrte veje oblasti nad nosilci politične in ekonomske moči postaja težji.

V razgrajeni medijski prostor, ki odseva bestializacijo naše družbe in v katerem skoraj nihče nikogar več ne upošteva, je kot svetel primer delovanja sodstva prišla sodba o primeru Vzajemne proti Petru Pustatičniku. Dokazala je, da je naše sodstvo še sposobno prepoznati krivico, ki se je zgodila zaradi nastopa v javnosti – intervjuja za časopis, ki ga berete. Sodišče je postavilo pravico do svobode govora na prvo mesto in s tem nakazalo, da je za našo družbo morda še upanje.

Upanje, da se bodo utišani opogumili, se povezali in prispevali tisti del, ki ga elite namenoma in nenehno poskušajo zatreti.