Psihoza

Oba dosežka sta bila odmevna, z njima so bila povezana velika pričakovanja. Evropski voditelji so spravili pod streho orjaški program za rešitev evra, onstran Atlantika so tik pred zdajci dosegli razvpiti dolžniški kompromis. Do trka med željami politike in realnostjo ni minilo veliko časa. V ZDA so le zvišali mejo zadolževanja, a ključnih težav, šibkega gospodarstva in javnofinančne polomije, se ne da odpraviti čez noč. Bo ZDA v takšnem stanju sploh kos bremenu dolgov? Tudi recesija, ki grozi največjemu svetovnemu gospodarstvu, vzbuja strahove.

V Evropi smo se že navadili na krize in vrhove, ki si sledijo drug za drugim. Ker se robu brezna približujeta še Španija in predvsem Italija, ki sta znatno večji od dosedanjih grešnikov s periferije, evropska dolžniška kriza začenja dobivati skoraj neobvladljive razsežnosti. V kombinaciji s kakofonijo evropskih voditeljev, ki raje taktizirajo, kot sprejemajo dolgoročne rešitve, lahko nastane eksplozivna mešanica. Spoprijemanje Berlina in Bruslja glede okrepitve evropskega kriznega sklada sredi hude krize gotovo ne pripomore k pomirjanju razmer. Kvečjemu nasprotno.

Ker na že tako nemirnih, skorajda histeričnih finančnih trgih precejšnjo vlogo igra psihologija, so takšna javna prerekanja še posebno škodljiva. Krepi se predvsem nezaupanje v moč politike, da se učinkovito spoprime s hudo krizo. Poleg tega, da morajo države ukrepe, sprejete na bruseljskem vrhu, čim prej spraviti skozi vse postopke v parlamentih, je nujna predvsem hitra politična gesta. Vodilne evropske države, zlasti tiste, ki nosijo največje breme reševanja dolžniške krize (Nemčija!), morajo nedvoumno sporočiti, da bodo za evrom stale »za vsako ceno«.

Ko so pred dvema tednoma blagoslovili obsežne ukrepe, je vodja evroskupine, luksemburški premier Jean-Claude Juncker, zmagoslavno naznanil, da je sprejet sveženj – zadnji. Danes so spet aktualne primerjave z dramatičnim dogajanjem ob propadu Lehman Brothers. Na frankfurtskem borznem parketu so, denimo, takšen črn teden nazadnje doživeli, ko so pred tremi leti propadale investicijske banke na Wall Streetu. Približuje se čas, ko se politika boleči resnici o pravih razsežnostih dolžniške krize ne bo mogla več ogniti.