Tiskane izdaje
Težko si je predstavljati, da so evropski voditelji pred Cannesom res za en sam trenutek verjeli v dobre vile, pardon, v polne blagajne Kitajske, IMF ali koga drugega, nesebično na voljo evru in njegovim težavam. Večji kompliment bi zanje bila celo cinična ocena, da je francoski gostitelj s kitajskim manevrom pol leta pred volitvami pač poskusil preusmeriti pozornost svoje javnosti ali da so želeli pridobiti še nekaj časa za karanje Italijana Berlusconija, ki svojo državo brez reform potiska v grški scenarij, še precej nevarnejši zaradi italijanske gospodarske teže. Če so si res domišljali, da jim bo svet kar tako pomagal, bi morali po Cannesu vedeti, da se bo Evropa lahko rešila le sama.
Nekaj upanja vzbujajo vsaj dogodki v Atenah in Rimu. Grki bodo morda vendarle dobili vlado narodne rešitve (ob koncu naše redakcije to še ni bilo jasno), italijanska vlada pa je IMF sama ponudila, naj nadzoruje njene reforme. Če bodo Grki in Italijani res vsaj malo opravili s starimi grehi, bodo za požarni zid morda celo zadostovali evropski reševalni skladi in nekaj omejene pomoči IMF.
Po dveh letih evrske odisejade pa še vedno ni jasno, ali vodilni politiki sploh vedo, kaj je treba storiti. Ne samo po njihovi krivdi, a vendarle, je bil vrh G20 v Cannesu popoln polom tudi za evropske predstave o globalni finančni in gospodarski strukturi. Le kako so si med prosjačenjem za denar v Pekingu predstavljali, da bodo Kitajsko prisilili k podražitvi juana? In kako so na dnevni red lahko postavili davek na finančne transakcije, če pa so dobro vedeli, da so Američani in drugi proti? Če se v kuloarjih niso dogovorili česa pomembnega ter to zamolčali, bo vrh v Cannesu zgodovinski samo po tem, da je zgrešil zgodovino – in razbil vse evropske iluzije.
