Tiskane izdaje
Vse bolj je jasno, da je sanacija bank najbolj nujen ukrep, ki ga mora Slovenija izpeljati na kredibilen način, če naj prične graditi zdrave temelje za iskanje izhoda iz gospodarske depresije. Vendar kako, če pa v politiki, ki odloča, ni soglasja niti o prvem koraku - ali naj slabe bančne terjatve sanira državna agencija ali naj to vlogo prevzame medbančni mehanizem.
Stroški sanacije bank, ki jih bodo morali na koncu prevzeti davkoplačevalci, bodo namreč ne glede na izbrani formalni model odvisni predvsem od »tehničnih« podrobnosti. Gre za to, kakšne vrste terjatev in po kakšni ceni bodo iz bančnih bilanc izločene za sanacijo, kakšne vrste premoženja bodo banke dobile v zameno, kakšna bo usoda zavarovanj za ta slaba posojila, kdo bo najbolj prizadetim bankam po »čiščenju bilanc« zagotovil svež denar za rekapitalizacijo ...
Vprašanj je tako rekoč toliko, kot je (bilo) interesov, ki so naše banke, s poudarkom na tistih v pretežni državni lasti, sploh pripeljali v sedanji težki položaj. Predvsem »sistemsko pomembne banke« so prek posojil velikim podjetjem, kjer so (zdaj) tudi lastnice, tako močno vpete v »nacionalni interes« (beri: priložnost politike, da se na korporativni ravni vmešava v gospodarstvo), da volje za prelom z nastalo prakso v zadnjih petih letih nista zbrali ne Pahorjeva ne Janševa vlada.
Posledice vidimo danes. Po nekaj krogih izigravanja KBC kot solastnice NLB ni več resnega tujega vlagatelja, ki bi hotel kupiti banko v Sloveniji, dokler je med njenimi delničarji tudi samo »d« od države. Sami pa denarja nimamo ne za dokapitalizacijo ne za sanacijo. Prelom je torej potreben. Pomeni pa trezen razmislek o tem, koliko lastništva, še posebno državnega, si lahko privoščimo, plačamo. Alernativa je lahko le višji račun čez nekaj mesecev ali tednov.
