Tiskane izdaje
Poglobljene študije življenja žensk in otrok v Sloveniji pred drugo svetovno vojno zgovorno pričajo o tem, da so bili ti med najbolj deprivilegiranimi družbenimi skupinami. Na naših tleh je socializem – z vsemi svojimi pomanjkljivostmi vred – hkrati z razvojem pedagoške in psihološke stroke v njihova življenja prinesel pomembne novosti.
Pravico do socialnega statusa, zdravstvene oskrbe in osebnega dostojanstva. Za te pridobitve so se dobesedno žrtvovali številne posameznice in posamezniki, ki so dokazovali, da je položaj otrok in žensk najboljši kazalec stanja v družbi.
Zagovornica pravic žensk Naomi Wolf pravi, da pogosto brez premisleka kažemo na trende družbene zaostalosti zunaj evropskih okvirov, prav takšne trende pa pogosto prezremo v dogajanjih okoli sebe. Kot kaže, tokrat ne bo tako, vsaj kar zadeva morebitno uvedbo spremenjenih standardov in normativov v vrtce.
Stroka, Sviz, civilna družba in še posebno starši so odločno in enotno proti zmanjševanju kakovosti javnih vrtcev, ki pomenijo manj pozornosti za otroke in več dela za – večinoma ženske – zaposlene.
Še marca 2012 je državna sekretarka Mojca Škrinjar ugotavljala, da se »kultura začne v vrtcu« in da vrtec predstavlja »celosten pogled na otroka«. Kultura zahteva tudi poznavanje zgodovinskih ozadij, celosten
pogled pa razumevanje strokovnih stališč do vzgoje otrok.
Ne pozabimo: pred ustanovitvijo javnih vrtcev so bile ženske, ki niso bile bogate, prisiljene ostati doma. Otroci so bili prikrajšani za kompleksnejše socializacijske stike, ženske pa so bile s tem izključene iz javnega življenja. Ta spomin ne more zbledeti v nekaj desetletjih.
