Vitka prihodnost

Dobra dva milijona ljudi je porazdeljenih med 211 občin, kar je v povprečju manj kot deset tisoč duš na eno občino.

Objavljeno
14. oktober 2012 23.17
Anuška Delić, Ozadja
Anuška Delić, Ozadja
Bodimo iskreni: Slovenija ima preveč občin. Dobra dva milijona ljudi je porazdeljenih med 211 občin, kar je v povprečju manj kot deset tisoč duš na eno občino. Vsaka ima župana, najmanj enega podžupana, občinski svet z najmanj sedmimi svetniki, tajnico in vsaj en fikus. Vse to seveda davkoplačevalce nekaj stane, saj fikusa v hladnejših letnih časih ne sme zebsti in dobro je, če ne živi v temi, zato je treba plačati ogrevanje in elektriko. In navsezadnje ga mora nekdo tudi zaliti.

Da, lokalna samouprava je ustavno zagotovljena in politika je v zadnjih dveh desetletjih naredila veliko, da je državljane spodbudila k dejavnemu razumevanju te ustavne določbe. Čeprav je temeljni pogoj za ustanovitev občine že vrsto let enak, to je pet tisoč prebivalcev, si je politika v skrbi za blaginjo naroda vsakič znova izmislila kakšno določbo, po kateri se je v imenu višjih ciljev lahko rodila tudi občina, ki ključnega kriterija ni izpolnjevala.

Danes je kar 110 takšnih, v katerih živi manj kot pet tisoč prebivalcev. Njihove občinske uprave po naših izračunih na leto stanejo slabih 42 milijonov evrov, na prebivalca najbolj zadolžena občina pa šteje 547 občanov. Naš sistem lokalne samouprave je preobsežen, da bi ga lahko kdorkoli učinkovito nadziral, in najbrž je tudi finančno nevzdržen. To zadnje je toliko bolj pomembno zdaj, ko vsepovsod jemljemo, združujemo in ukinjamo v upanju, da nam bo uspelo prebroditi krizo, katere konca ni videti.

Čeprav razmere kličejo po vitki državi, si ne delamo utvar, da se bo našel politični junak, ki bo tvegal razkol v volilnem telesu (ali koaliciji) zato, da bi naredil konec hiperobčinarstvu, čeprav bi bilo to potrebno. In tako bo država še lep čas na strogi dieti, a lepo okrašena z odvečnimi fikusi.