Tiskane izdaje
Silvio Berlusconi je dočakal dan, ko si za glasovanje o proračunskem poročilu nenadoma ni mogel kupiti dovolj poslancev.
Včerajšnje ni bilo vezano na zaupnico. Nič usodnega se torej ni zgodilo, ker so ga zapustili zvesti sopotniki uspešnih oblastnih let. Pa vendar. Če ne drugega, se je Italija v trenutkih najhujše krize vrednot po drugi vojni, ki je hkrati tudi finančna kriza, znašla pred neusmiljenim ogledalom.
Ko so Berlusconija, ki je z leti na oblasti, v poslih ter z načinom življenja postal odsev italijanske duše, pripeljali na rob prepada, se je »zgodilo« boleče spoznanje o italijanski politični drugačnosti. Kako lahko se je bilo Špancem pred meseci odločati o predčasnih volitvah! Dva pola obstajata, vsem je jasno, kdo bo zmagal, če je drugi zavozil.
V Italiji vlada stranka, ki sploh ni stranka, ampak kot kakšno veliko podjetje vodena množica ljudi, ki sledijo direktorju, lastniku firme, velikemu, uspešnemu vodji. Če pade voditelj in so volitve, nihče ne more napovedati, kdo bi prišel na oblast. Prav mogoče spet Berlusconi. Kaj se torej spremeni s padcem vlade? Verjetno ne veliko.
Opozicija je glasno in odločno zahtevala konec režima in nov začetek. Šele jutri se bo verjetno vprašala, ali jo povezuje še kaj drugega kot nasprotovanje Vitezu. Po njihovem mnenju je edini kriv, da se svet posmehuje Italijanom. Je druščina levih, zmerno levih, sredinskih, zmerno desnih in skrajno desnih Berlusconijevih nasprotnikov sposobna sestaviti skupni program, se trezno dogovoriti vsaj o tem, da gredo enkrat skupaj na kavo?
Berlusconi je dovolj zvit, da nasprotnike, med katerimi so tudi »izdajalci«, lahko pretenta pred domačo in tujo javnostjo.
Res zapleteni časi za Italijo.
