Vejica, tujke in čustvenčki

Veljavni učni načrt bi bilo treba vreči na odlagališče. A kdo naj napiše novega in kakšen naj ta bo?

Objavljeno
18. januar 2016 18.53
Sonja Merljak
Sonja Merljak
Včasih je bil vsega kriv Jože Toporišič. S slovenščino so bili križi in težave tudi pred desetletji. Že takrat se je zdelo, da je množica povedkovih določil, povedkovih prilastkov in prislovnih določil, s katero se otroci seznanjajo, preveč abstraktna celo za najbolj nadobudne otroške glave. Prislovno določilo je še nekako šlo, tudi povedkovo določilo morda ni povzročalo prevelikih težav. Ampak kaj je povedkov prilastek? In zakaj je ta tako pomemben, da ga je bilo treba vcepljati v glave otrok tudi za ceno popolne apatije in odpora do materinščine?

Nekaj desetletij pozneje so se otroci podobno ukvarjali z besedo oklešček. V berilu za četrti razred osnovne šole se je pojavil v zgodbi o gospodu Hudourniku Frana Saleškega Finžgarja. Kako lahko od četrtošolcev pričakujemo, da ga bodo znali umestiti v novo poved z drugačnim pomenom, če odrasli ne vedo, kaj to sploh je?

Jože Toporišič je že pokojni, tako da za težave otrok z veliko začetnico in vejico tudi po uspešno opravljeni maturi pač ne more biti odgovoren. Kdo pa, torej? Ravnatelj Dušan Merc je pred kratkim jasno in glasno s prstom pokazal na učni načrt in njegove oblikovalce, ki − »joj, joj, kaj nalagajo tej ubogi slovenščini« − od otrok pričakujejo, da »razčlenjujejo in tvorijo neumetnostna besedila, sprejemajo, interpretirajo in poustvarjajo umetnostna besedila ter razvijajo zmožnost logičnega mišljenja«. Pridružujejo se mu tudi številni učitelji, ki izpostavljajo predvsem dve pomanjkljivosti veljavnega načrta: da je pikolovsko natančen in skoraj zapovedan. Če mu ne sledijo, ostanejo delovni zvezki prazni, kar še ne bi bilo tako hudo, kot je hudo to, da so otroci kaznovani na preverjanjih znanja, če se izkaže, da so učitelji preveč časa namenili utrjevanju snovi. V prvi triadi NPZ (še) ni obvezen, a lahko razkrije, da so učitelji kakšno podrobnost izpustili, ker so pač utrjevali branje in pisanje.

Seveda so tudi taki, ki s prstom kažejo na učitelje, češ da učnega načrta ne znajo brati. A ne glede na vse, težava ostaja: otroci imajo težave s pravopisom, slovnico, nemara celo s tvorjenjem celovitih povedi, saj je moderno uporabljati krajšave, po možnosti iz angleščine, in se izražati s pomočjo »čustvenčkov«.

Kakšna naj torej bo slovenščina v časih, ko več časa preživijo na tablicah med brskanjem po internetu kot pri knjigah? Merc in posamezni učitelji menijo, da je sprememba veljavnega učnega načrta premalo. Treba bi ga bilo vreči na odlagališče in poskrbeti za novega. A kdo naj ga napiše in kakšen naj ta bo? Dobro bi bilo, če bi bil začetek jasen in preprost, nemara celo vsebinsko blizu današnjim otrokom in njihovim zanimanjem, tako kot je lahko jasna in preprosta tudi slovenščina. Če bo učiteljem hkrati omogočil še nekoliko več avtonomije, s katero si bodo za otroka, ki ima težave z branjem, lahko vzeli več časa, bo ubil dve muhi na en mah: otrokom se učenje slovenščine ne bo uprlo, hkrati pa bo morda kateri od njih, ki bi sicer dobil odločbo, branje osvojil tudi brez nje.