Tiskane izdaje
Škotski volivci in volivke se bodo danes odločali o tem, ali bodo še najprej ohranili povezavo z britansko državo ali pa šli na svoje kot neodvisna država. Kakršnakoli bo že odločitev, bo zgodovinska in bo imela daljnosežne posledice za vse konstitutivne nacionalne skupnosti: Angleže, Valižane, (Severne) Irce in seveda predvsem za Škote. Čeprav bi na referendumu prevladal »ne«, bo to pomenilo »da« za resne demokratične reforme v smislu razgradnje unitarne države v korist federalne ureditve.
Zelo pozno (prepozno?), tik pred odprtjem volišč na Škotskem, so živčni predsedniki treh največjih strank v Veliki Britaniji (Cameron, Miliband in Clegg) Škotom za »ne« obljubili »nagrado«, o kateri so Škoti v 307 letih skupnega bivanja v Uniji lahko samo sanjali. Danes utegne biti ponujeno – pač odvisno od negotovega rezultata referenduma – že odločno premalo: maksimalna devolucija (»devo max«), »hitrejša, varnejša in boljša« izbira za Škotsko kot pa (raz)ločitev. Vprašanje je, kako se bodo na to odzvali Angleži in Valižani, ki jim predsedniki niso obljubili kaj podobnega in jih niti ne omenjajo?
Jeza in pogum
Timothy Garton Ash z Oxforda se sicer zavzema za to, da bi Škotska ostala v Veliki Britaniji, vendar ne nasprotuje temu, da je treba sprejeti tveganja demokracije in da ima vsaka (etnična) skupnost pravico do ustvarjanja svoje lastne zgodovine. Škoti se gotovo spopadajo z enkratno in ne preprosto izbiro, pri čemer tako izbira za Bolje skupaj (»Better Together«) kot izbira Za Škotsko (»Yes Scotland«) prinašata različna in asimetrična tveganja.
Zadnja izbira, to je neodvisnost, polaga odgovornost za prihodnost v roke Škotov in ponuja priložnost za opolnomočenje politike, ki razpolaga z drugačno vizijo o pravični in pošteni družbi, kakršno ponuja neoliberalna politika (Westminster). Izbiro lahko podpremo z naslednjo mislijo rimskega cerkvenega pisatelja in filozofa Avguština (354–430 p. n. št.): »Upanje ima dve čudoviti hčerki, ki imata imeni Jeza in Pogum. Jeza se nanaša na stanje, kakršno je, Pogum pa na to, da je treba nekaj narediti, da se bo stanje spremenilo.«
Škoti so star narod, izid referenduma pa bo povedal, ali hočejo živeti v svoji državi (naciji). Tokrat gre za že tretji referendum v slabih štirih desetletjih. Na prvem (1979) so si izborili minimalno politično avtonomijo, ki je Škotom omogočila, da so izvolili svoje politično telo (»assembly«), medtem ko je drugi referendum (1997) pripeljal do škotskega parlamenta, ki je vzpostavil nadzor nad največjim delom tistega, kar štejemo med notranje zadeve. Od leta 2004 pred škotskim parlamentom v Holyroodu (Edinburg) skupaj vihrajo škotska zastava (Saltira – poševni beli križ na plavi podlagi), britanska zastava (Union Jack) in zastava Evropske unije.
Z zadnjim referendumom utegne biti končan proces devolucije (prenos pristojnosti z Londona na Edinburg), ki se je začela z vprašanjem »Ali lahko?«, da bi čez čas dozorelo vprašanje »Ali so za?«. Če pa se Škoti tokrat še ne bodo odločili za samostojnost, bi to utegnili storiti na četrtem referendumu, »neverendumu«, kot se šalijo Škoti. Pri tem spomnimo, da je še leta 2004 takratni vodja konservativne stranke in predsednik vlade John Major zavračal idejo devolucije, češ da je ta preveč zapletena in ni vredna resne politične razprave. Samo tri leta pozneje se je prvič po treh stoletjih sestal škotski parlament. Toliko o političnih kompetencah in domišljiji, ki še zdaleč niso omejene le na britanske politike.
(Na)svet pesnika
Več državnikov, med njimi Obama, Putin, Kissinger, Barroso, papež Frančišek in drugi, se je odločno zavzelo za ohranitev Združenega kraljestva, pri čemer pa moramo spomniti, da so nekateri predhodniki na njihovem mestu v najmanj dveh drugih primerih (Sovjetske zveze ali Jugoslavije) bodisi podpirali bodisi bili ravnodušni do njunih razpadov. Nihče od njih pa se ni oglasil, ko je britanski premier David Cameron, ki ga imajo mnogi v tem primeru za zgodovinsko odgovornega, z razpisom referenduma potisnil Škote pred izbiro ali ostati ali oditi. Prav tako je isti politik podlegel britanskemu oziroma angleškemu nacionalizmu, ko je za leto 2017 napovedal še en referendum: tokrat o morebitnem izstopu Velike Britanije iz Evropske unije, čemur pa Škoti odločno nasprotujejo. Včasih bi bilo v takih primerih dobro, ko bi politiki uporabili (na)svet lani preminulega irskega pesnika in dramatika ter nobelovca Seamusa Heaneyja: Če moraš kaj reči, ne reči ničesar.
Prizadevanje za politično avtonomijo oziroma neodvisnost se pri Škotih ne opira na klasično nacionalistično paradigmo izključevanja, kakršne smo srečali v številnih drugih primerih v preteklosti. Prevladujoči škotski pristop k njihovi (nacionalni) identiteti ni kulturno determinističen in je kot tak skladen z naravo pluralistične družbe. S tem se izogne ustvarjanju »kulturno drug(ačn)ega, ki se ga v nadaljevanju lahko diferencira od družbe in politično poljubno demonizira«.
Škotski nacionalizem je tako blizu pojmovanju harvardskega profesorja in nobelovca Amartyja Sena, ki zavrača singularno in zavezujočo/prisilno identiteto, se pravi identiteto brez možnosti izbire, ki ljudi in skupnosti pomanjša in osiromaši ter vodi do tragičnih konfliktov v družbi. Škotski premier in vodja Škotske nacionalne stranke Alex Salmond navadno ne govori o škotski identiteti, zgodovini, jeziku, pokrajini ali kulturi, ampak Škotsko nagovarja predvsem kot visoko razvito moderno ekonomijo, vpeto med Evropo in globalnim okoljem. Njegov nacionalizem govoru v jeziku, v katerem prevladujejo sintagme v prid »boljši, bolj zdravi, bogatejši, zeleni, pravični in pametnejši« – Škotski.
Državljanski nacionalizem
Tom Nairn, najbolj zaslužen za škotsko pot proti (državni) neodvisnosti, je tako spoznanje strnil v naslednjo francosko formulo: »Reculer pour mieux sauter«. To je: Škoti morajo narediti korak nazaj v državnost z namenom, da bodo kot opolnomočeni subjekt v mednarodni skupnosti lahko suvereno vstopili v novo globalno dobo, v kateri se bo v svetu zelo povečalo število samoupravnih političnih subjektov – samo po drugi svetovni vojni se je njihovo število povečalo za stoštirideset (držav). Ko se enkrat neki narod dokoplje do svoje države, se tej nikoli, vsaj po lastni volji ne, ne odreče.
V času, ko škotska zgodba zgošča zgodovinska dogajanja v Veliki Britaniji, je treba posebej poudariti ključno in kritično vlogo, ki jo je pri tem imela ena od štirih najuglednejših avtoritet na področju družboslovnih prispevkov v svetu, ki obravnavajo nacionalizem (v njegovem primeru tudi globalizacijo) – že omenjeni zdaj dvainosemdesetletni Tom Nairn. Ko je leta 1977 objavil svojo študijo Razpad Velike Britanije, ga večina njegovih akademskih kolegov, kaj šele politikov, ni jemala resno.
Nairn je v omenjeni knjigi britansko multinacionalno državo po zgledu avstrijskega pisatelja Roberta Musila, ki je za avstro-ogrsko monarhijo uporabil naziv Kakanija, poimenoval z »Ukanijo«, zaradi njenega predmodernega političnega ustroja, ki je skregan z duhom demokratičnega republikanizma in sodobnim profilom nacionalizma. Kot taka je Združeno kraljestvo država, ki ni nacionalna država, povrhu vsega pa se je izognila buržoazni revoluciji v 18. stoletju. V političnem pogledu tudi ni zaživela kot polna demokracija, kar se kaže v tem, da v njenem parlamentu sedi komaj polovica tistih, ki so bili izvoljeni, isto pa velja za njenega poglavarja države.
Prezir do privilegijev
Romanopisec in pesnik Walter Scott, avtor dela Ivanhoe, najbolj zaslužen za opredelitev škotske identitete in sploh za izumljanje moderne Škotske, je škotsko identiteto oprl na »britanskost« (takrat na britanski imperij). Od takrat, o čemer so si edini tudi njeni sedanji razlagalci, med škotskimi vrednotami izstopata predvsem dve: »prezir do privilegijev« in »zasledovanje pravičnosti«.
(Etničnim) Angležem in Valižanom ne jemljejo Škoti nič od tistega, kar jim pripada na podlagi njihovega političnega samoodločanja (politične avtonomije), še naprej, kar pa ni odvisno samo od njih, pa so pripravljeni z njimi deliti skupno v zgodovini in jeziku – britanski identiteti. V tem pogledu se zgledujejo po odcepitvi Norveške od Švedske leta 1905, ki ju povezuje pripadnost skupni skandinavski identiteti. Z oziranjem po Skandinaviji hočejo Škoti tudi povedati, da jim je blizu tamkajšnje prakticiranje socialne demokracije (socialne pravičnosti).
––––––
Ddr. Rudi Rizman, profesor sociologije na univerzah v Ljubljani in Bologni
