Tiskane izdaje
Ljubljana bo evropska športna metropola. To je bila ena od zavez Zorana Jankovića, ko je pred devetimi leti postal župan glavnega mesta. O tem, da ima prvi mož magistrata veliko športno srce, ne gre dvomiti, a prav športna obljuba je med tistimi, ki se ji ni približal niti v letu 2015. Ob pogledu le na ligaške izide minulega konca tedna je precej bolj realna trditev, da je športna Ljubljana naredila še en korak nazaj – Krško : Olimpija Ljubljana 2:1, MZT Skopje : Union Olimpija 81:62, Innsbruck : Telemach Olimpija 8:1, Dornbirn : Telemach Olimpija 6:2, Celje Pivovarna Laško : Slovan 40:22. Le najbolj naivne ljubljanske kibice so morda razvedrile visoke zmage rokometašic Krima ter z Bleda in iz Kamnika »uvoženih« odbojkarskih ekip, ki v Evropi dobivajo boleče lekcije o trenutni mednarodni vrednosti.
Pa to ni bil konec tedna, v katerem bi se vse zarotilo proti »zmajem«, edina anomalija v primerjavi z običajno ligaško prakso je spodrsljaj nogometašev Olimpije v Krškem. Njihov preporod in naslov jesenskega prvaka v 1. SNL je malodane edina pozitivna športna zgodba v mestu. Si predstavljate, kakšna sivina bi vladala v beli Ljubljani, če se v Stožicah ne bi pojavil Milan Mandarić, stric iz Amerike, pod vodstvom katerega so zeleno-beli napovedali konec doslej še ne resno izzvane vijolične nogometne prevlade? Obujenemu nogometnemu rivalstvu se gre zahvaliti za enega od le dveh športnih spektaklov, ki sta letos napolnila štadion v Stožicah. Drugi je bil gostovanje Anglije v kvalifikacijah za euro 2016.
Premalo za mesto, ki želi biti športno, a že lep čas v nobenem športu ni konkurenčno na evropski ravni, zadnja leta pa niti na regionalni in slovenski sceni. Ljubljana počasi, a vztrajno izginja z evropskega športnega zemljevida – v letu 2016 jo nanj lahko vidneje vrne le Mandarićeva Olimpija, če bo opravila z domačimi tekmeci in zahtevnim kvalifikacijskim sitom za nogometno Evropo.
So se v ljubljanskem športu letos dogajale le slabe stvari, je vsega kriv župan? Obe trditvi bi bili nepošteni. Maraton Franja in Ljubljanski maraton sta bila rekordna in utrjujeta svoj položaj na mednarodnem – rekreativnem – koledarju, po Stožicah je Ljubljana končno dobila še eno infrastrukturno pridobitev, gimnastični center, za katerega je upati, da bo primerno športno vsebino dobil hitreje kot štadion in dvorana ob severni obvoznici. Pri umiranju na obroke ljubljanskega športa tudi ne gre na odgovornost klicati le župana. Padec se je začel že prej, lokalno in predvsem državno gospodarstvo sta že dolgo tega obrnila hrbet slabo vodenim paradnim kolektivom.
Vseeno se gre vprašati o interesih, ki pri MOL vodijo športno politiko. »Podržavljanje« športnih objektov pod okriljem Zavoda za šport Ljubljana je prineslo predvsem tihi revolt malih društev in klubov, ki so bili nekoč srce športne Ljubljane, zdaj pa so plačniki najemnine na prostorih, ki so bili zanje pomemben vir prihodkov. Najmanj sporen, če ne kaj več, je bil tudi poskus, da bi za nekaj denarja iz mestnega proračuna prejemnikom sredstev odvzeli večji del avtonomije, kar je v osnovi sprto z načeli delovanja športa v civilni sferi. Reduciranje društev na isti, mestni imenovalec tudi ubija tekmovalnost – brez nje pa ni vrhunskega športa.
