Tiskane izdaje
»Zboor! Gremo, zbooor!« je zavpil starešina Miha Maček. Vse je bilo nared za zaključno prireditev desetdnevnega oziroma dvotedenskega tabora Roda Sivega volka – za progo preživetja. »Najprej se boste zadrsali po blatu, se splazili pod šotorko, skakali čez prepreko, potem sledi 'unprofor', levji skok, slalom, nato pa v vodo. Na drugem bregu vas čaka še en poligon, nato pa po toboganu v blatno jamo,« je našteval Miha s taborniškim imenom Muc.
»To, to, to, blatna jama!« je završalo med taborniki. »Potem greste še po koridorju in skočite v vodo, nato pa ob vrvi na drugi breg. Zdaj pa kar v vrsto,« je sklenil starešina. Vodniki, ki so progo pripravljali že od jutra, so na travo sredi tabora zlili še nekaj škafov vode in veselje se je lahko začelo. Najprej so se po progi preživetja po skupinah podričali »emčki«, medvedki in čebelice, se pravi mlajši taborniki, stari od sedem do enajst let, nato pa gozdovniki in gozdovnice (od šestega do devetega razreda osnovne šole). In blato je pljuskalo naokoli. Še obrazložitev: »unprofor« je zgolj vrtenje okoli kola, pri čemer pošteno izgubiš ravnotežje. Nihče pa ne ve, od kod izraz unprofor.
»A bo v redu?« je Muc pobaral eno od gozdovnic, starejših tabornic, ki mu je v odgovor le skomignila z rameni. A kljub prvotni flegmatičnosti se je dekle že čez nekaj minut s širokim nasmeškom drsalo po blatu. »Hej, Muc, mi smo že včeraj imeli svoj Rock Otočec,« je eden od tabornikov pred startom zaupal Mihi. Prejšnji dan je namreč malce deževalo in sredi tabora je nastala lepa blatna luža.
Po osvežitvi v reki Krki je sledila še izdatnejša porcija blata: tako težko pričakovana blatna jama. Taborniki in tabornice so se drug za drugim spuščali po klančku in padali v luknjo, polno blatne vode, ki so jo sproti dolivali njihovi vodniki, saj so tekmovalci ob pristanku poskrbeli, da niso bili blatni le oni, ampak tudi vsakdo ob luknji. In blatne jame niso preizkusili le otroci – tudi vodniki so se pošteno nablatili. Še sam sem preizkusil blatno veselje, vendar prostovoljno: ne tako kot naš snemalec, ki je pogumno prečkal hladno Krko, ki naj bi je bilo le do pasu, a je zgrešil skalo in do vratu čofnil v vodo. K sreči brez opreme.
»Je bilo dobro?« je na cilju ena izmed vodnic vprašala tabornico, ki se je vračala s proge preživetja. »Ja, nekako,« je odvrnila deklica. Voda pri cilju je bila namreč hladnejša kot drugje, saj se je v bližini v Krko izlival ledeno mrzel potoček.
Taborniške počitnice
Mlajši taborniki in tabornice iz ljubljanskega Roda sivega volka so v Podgozdu na Dolenjskem taborili deset dni, starejši pa štirinajst dni. Zvrstilo se je ogromno različnih dejavnosti, od takšnih, ki so bile bolj izobraževalne narave, do takšnih, ki so bile namenjene predvsem zabavi, je povedal Miha Maček. Starejši člani so imeli veliko različnih aktivnosti, kjer so tudi veliko hodili naokoli in spoznavali ta konec Slovenije: imeli so tridnevni izlet, dvodnevno orientacijo in nočno orientacijo. Pri mlajših je bilo teh izletov malce manj, so pa bivakirali pod šotorskimi krili in ceradami.
V taboru, pravzaprav v dveh taborih je bilo sedemdeset otrok: v spodnjem ob Krki so bili starejši, v zgornjem pa mlajši. »Poleg izletov so v taboru potekale različne delavnice in aktivnosti, ki so tabornikom približevale svet narave, ki ga drugače v mestu ne morejo spoznati. Glavna zaključna aktivnost je bila proga preživetja, kjer so se otroci in vodniki okopali in nablatili, pokazali svoje sposobnosti premagovanja različnih ovir. Na koncu je seveda sledilo obvezno kopanje v Krki [v bližini slapov malo višje ob reki, kjer je bila voda že kar prijetno topla, op. a.], da blato ne gre z njimi v tabor,« je povedal Muc.
Vabljiva Krka
Prečudovita narava ob reki Krki privablja ne le domačine in turiste, ampak tudi tabornike. Rod sivega volka ima na tem koncu v dvajsetletnem najemu prostor za dva tabora, ob reki pa je prav v tem času taborilo še nekaj taborniških skupin. Zato je bilo seveda povsem razumljivo, da so ponoči potekale aktivnosti za okrepitev oziroma ohranitev časti posameznih rodov: starejši taborniki so namreč poskušali ukrasti zastavo drugemu rodu, a so vse zalotili.
Čeprav so otroci do svojih vodnikov zelo neformalni, pa red kljub temu velja. Vsakdo ve, kaj je njegova naloga, saj se ves čas nekaj počne. Dežurna ekipa skrbi za pomivanje skupne posode – menažke in pribor mora za seboj počistiti vsak tabornik sam –, kuhanje, deljenje obrokov, pripravljanje čaja. Ker so pač taborniki, si vse postavijo sami, no, mlajšim šotore postavijo vodniki. »Saj smo že postavljali šotore z emčki, pa je preveč zamudno,« pojasni Muc. Vodniki postavijo tudi skupinske šotore za kuhinjo, ambulanto in shrambo, klopi in mize pa tudi umivalnico. Čez dan se nabira dračje in vejevje za večerni taborni ogenj: zadnji večer je ogenj še posebej veličasten, saj na kup zmečejo ves les, ki so ga pred tem uporabljali kot pohištvo.
Praske, mrčes in nič telefonov
Za otroke je poleg dveh starešin skrbela cela množica vodnikov; po deset ali dvanajst na 35 otrok. Ker so nenehno v pogonu, padci in praske niso nič nenavadnega. A ni problema, Muc ima opravljen tečaj prve pomoči, tistega za gorske reševalce, vojake bolničarje in policiste, vendar v taboru večinoma oskrbi le kakšno ranico ali odrgnino. Včasih se cel dan ne zgodi nič, drugič pa se v ambulanti – jedilnici – vrstijo drug za drugim. Večji problem zna biti mrčes, ki ga je v gozdovih ob Krki res veliko. Muhe, komarji in tudi klopi. Zato ni bilo čudno, da so vsepovsod po taboru ležale raznorazne kreme in maže proti mrčesu.
Mobilni telefoni uradno niso prepovedani, velja pa pravilo, da jih otroci lahko imajo s seboj – dokler jih vodniki ne opazijo. Tedaj mobilnik odroma v zaplembo. Muc razloži, zakaj je tako. Slovo staršev od otrok za tako dolgo je marsikdaj precej stresno, tudi solze tečejo. »Včasih koga od mlajših emčkov ravno potolažimo, pa že kliče mama in hoče, da mu povemo, kako ga pogreša,« pove Miha. Zato ne odobravajo telefonskih stikov z zunanjim svetom. Da pa se starši in otroci vendarle ne bi preveč pogrešali, imajo tudi dan obiskov, ko lahko starši pridejo v tabor. A tudi tedaj veljajo stroga pravila: »Ko je obiskov konec, imajo tri minute časa, da se poslovijo.« Pri tabornikih se otroci naučijo kakšno stvar ali dve ne le o naravi, ampak tudi marsikaj o samostojnosti in odgovornosti, rodijo pa se tudi prve ljubezni.
Zadovoljni otroci
Tovrstni tabori so pravi vrhunec leta, saj lahko sami preizkusijo vse, kar so se do tedaj naučili. »Zelo mi je bilo všeč, program je bil zelo zabaven, dobri vodniki, dobra kuharica, dobra pomočnica kuharice,« je naštevala svetlolasa Ninika. Medvedkom in čebelicam so bili zelo všeč tudi »vodovi kotički«, ker »smo se lahko igrali z vodo«, kakor je povedal Maj. Vodovi kotički? Tudi po malce obširnejši razlagi mi ni bilo kaj dosti bolj jasno, dojel sem le, da igra vključuje različne živali in Garfielda. Proga preživetja jim je bila prav tako všeč, »samo voda je bila malce prehladna«, je z velikimi očmi dejal mali Grega. »Meni je pa najbolj všeč, ko kurimo,« je s širokim nasmeškom dodal Ivan.
»S katere televizije pa ste?« je zanimalo skupinico gozdovnic, ko so zagledale videokamero. »Nismo s televizije, s časopisa smo, delamo pa tudi videoposnetke za splet,« smo ji pojasnili. »Ja, s katerega časopisa pa?« je bila radovedna najglasnejša med njimi. »Z Dela.« »O, kul,« se je slišalo v odgovor. Lepo, da tudi mladi rod, prepojen s sodobno tehnologijo, pozna našo tiskovino. In vse je strašno zanimalo, kdaj in kje bo zgodba objavljena. »Pa ne objavite samo blatnih fotk,« je za slovo še rekel Muc. Ampak kaj moremo, če pa so tako lepo blatne.
