Fotokomentar: Jasna Rujević

»Fotografija je nastala letošnjo pomlad, ko sem se potepala po Parizu. Vse naokrog se je že prebujala pomlad in vse je vrvelo. Pogled v kavarno ob znani kulturni znamenitosti pa je vzbudil popolnoma drugačne občutke, predvsem odtujenost in samotnost,« je zapisala avtorica fotografije Jasna Rujević.

Oprema: Nikon D610, ISO 320, f/4,5, 1/25, 62 mm

Komentira Jure Kravanja

Tokrat komentiramo zares prijetno fotografijo, ki že na prvi pogled očara z mirnostjo in skladnostjo barv ter ne nazadnje s premišljeno kompozicijo. Iz opisa izvemo, da je nastala v Parizu, mestu neštetih zanimivosti. A namesto da bi se avtorica predala turistični vročici in se podila le za znanimi motivi, je našla potencial tudi drugje – v urbani kavarni. V tem prostoru se ljud­je praviloma sproščajo in predajajo brezdelju, postanejo torej manj čuječi in dovzetni za svoje okolje. To pa še ne pomeni, da zmanjka snovi za dobro fotografijo. Ravno ta kavarniška otopelost, ki ne pričakuje presenečenj in se kar nekako pogrez­ne vase, je na koncu postala vsebina pričujoče fotografije.

Selektivno ostrenje želi poudariti dva para motivov: dvoje slik in ženski pod njima. Opazni so tudi odsevi, saj je posnetek nastal izza stekla. Naše pozornosti vseeno ne zmotijo, kajti središča fotografije ne preplavijo in mu tako dopustijo, da zasije. Verjet­no se ni dalo izogniti prežganinam na vrhu in prezasenčenemu obrazu dekleta na desni.

O sami kompoziciji lahko spet rečemo, da spada med močnejše plati fotografije. Gre za dve polovici, dve ploskvi: zgornja kaže plakatni podobi in odseve, v spodnji pa vlada blažji nered človeških figur in omizij. Zaradi specifične razporeditve oseb v prostoru sta jasno poudarjena globinska dimenzija fotografije in učinek spredaj/zadaj. Malo pa nas je zmotilo, da se avtorica ni odločila vključiti četrte osebe ob skrajno desni mizi. Ostane zgolj nakazana s peščico indicev.

Fotografija je vsebinsko bogata in pomenljiva. Že v uvodu smo očrtali, kako je avtorica znala izkoristiti odtujenost in brezdelje ljudi v kavarni. Zaradi stekla, skozi katero je bila fotografija posneta, se na nek način zdi, kot da bi šlo za razstavne subjekte v svojem habitatu brezvoljnega dolgočasja. Vredno je omeniti tudi vsebino uokvirjenih posterjev. Na levem vidimo kavna zrna, ki bodo šele postala napitek, na desnem pa je že ta končni izdelek, opojna črna pijača. To sovpada s posedenimi ženskami, saj se za levi zdi, da jima še niso postregli, medtem ko tista na desni že uživa v napitku. Na tokratni fotografiji sta zajeta vsa logika in krogotok kavarniškega posedanja, ki se ne bohoti z nikakršno pravo substanco, ko se nekaj malega vseeno zgodi (naročena kava prispe na mizo), pa je tako in tako že kmalu čas za račun.