Tiskane izdaje
»Fotografija je nastala na fotolovu, na katerem naj bi fotografirali predvsem jelene in drugo divjad, vendar po dolgih urah čakanja, ko ni bilo na spregled nobene živali, je bilo treba pretegniti noge in še kaj. Takrat sem zagledal kolega, kako je v prečudoviti protisvetlobi pogledoval po okolici in s tem meni pripravil, mislim, da zelo lep kader. Čisto spontano sem hitro prijel za fotoaparat in ujel tale zanimivi jutranji posnetek,« je zapisal Uroš Florjančič, avtor tokrat izbrane fotografije.
Oprema: Nikon D7100, Sigma 120-400
Nastavitve: f 4.5, 1/400 s, ISO 1000, F 120 mm
Ocenjuje
Po daljšem času imamo spet bolj barvito in svetlobno razgibano fotografijo. V težavnih razmerah je avtor izbral ustrezne nastavitve, dobro se je odrezal tudi fotoaparat. Kljub dokaj visokemu ISO šuma ni zaznati, je pa res, da je kader tako nasičen z detajli, da bi ga težko opazili. Zaradi šibke svetlobe je bila nujna odprta zaslonka. S tem tudi plitva globinska ostrina, ki je zaradi uporabe teleobjektiva še bolj izrazita. Zadaj se pojemanje ostrine zagotovo prileže, saj poudari mističnost svetlobe in splošnega ozračja na fotografiji. Spredaj, kjer to ozračje ni tako vidno, bi bilo, nasprotno, dobrodošlo nekaj več ostrih detajlov. S časom okrog 1/100 s in še nekaj višjim ISO bi bila zaslonka lahko bolj zaprta. Skupaj s premikom točke ostrenja kak meter pred »fotolovca« bi to verjetno zadoščalo za ostrejši, s tem pa tudi za oči prijaznejši prednji plan. Nasploh tehnično gledano posnetku težko kaj očitamo. Nekaj malega prežganin na tleh okrog osebe je komaj omembe vredno, sploh ob upoštevanju visokega dinamičnega razpona. Sij okrog osebe si zlahka razložimo s protisvetlobo. Nekaj več težav imamo s tako razlago pri siju okrog traku fotoaparata, ki je bolj verjetno posledica malce pretiranega ostrenja. Morda tudi ne pravočasno odpravljene aberacije, ki se je zato potencirala z vsako stopnjo obdelave.
Za obdelavo se zdi, da je v določenih elementih šla za pol koraka predaleč. Barve delujejo malo prenasičene, zelena na levi za osebo ne deluje najbolj naravno. Odlično svetlobo bi nežno in prefinjeno dodajanje kontrastov še bolj poudarilo. Selektivna obdelava se zato zdi skoraj nujna. Popravku »levelsov« pa bi verjetno moral slediti odvzem nasičenosti barv in ponekod verjetno tudi kontrastov. Vse te malenkosti se na koncu pokažejo v pretrdih detajlih, ki odvzamejo nekaj čara mehki jutranji svetlobi.
Kompozicija je logična in pričakovana glede na izrazit »drevored« v ozadju. Pol koraka v desno bi osebo postavilo natanko v sredo, kar bi zagotovo koristilo kompoziciji. Vprašanje pa je, kako bi vplivalo na dojemanje fotografije kot celote. Včasih ni dobro, če je vse preveč pravilno in pričakovano. Ker so prednji neostri grmički moteči, bi veljalo poskusiti z rezom približno na tretjini razdalje do nog fotolovca. Po potrebi bi potem še zgoraj odščipnili slab centimeter.
Žanrsko je fotografijo težko ali že kar nesmiselno umeščati. Njene glavne odlike so zagotovo posebna svetloba, močne komplementarne barve, dobra kompozicija, podprta s svetlobnim tunelom za figuro, ki se zelo lepo zariše v protisvetlobi. Glede fotoaparatov se večinoma strinjamo, da niso zaželeni na takšnih fotografijah. Pri tem posnetku pa ravno fotoaparat v desni roki v povezavi z neobičajno opremo glavnega akterja poskrbi za vse ključne informacije – fotorevolveraš na preži za plenom.
In še ...
