Tiskane izdaje
»Pri otroškem portretu je res izziv ujeti pravi trenutek. Tokrat nas je pot vodila k izviru Krke, kjer je pozno popoldansko sonce nežno obsijalo mostiček čez potoček. Takrat se mi je v mislih že izrisala končna slika; izvedba fotografije pa je bila le pika na i prelepemu izletu. Ker obožujem črno-belo izvedbo, je fotografija spremenjena iz originalne barvne v adobe photoshopu,« nam je pojasnila avtorica ocenjene fotografije Barbara Gregurič Silič.
Oprema: Canon EOS 500 D, objektiv EF-S 60 mm.
Nastavitve: f/2,8; 1/400 s; ISO 100
Portret je v naši rubriki redek gost, zato smo današnje fotografije še posebej veseli. Avtorica je poslala podobo deklice na mostičku, ki ga je obsijalo popoldansko sonce. Njegova svetloba je ozarila vse v okolici in pripomogla, da je mlado obličje zasijalo.
Človeški obraz, unikaten in neponovljiv, znova in znova pritegne poglede in pozornost. Za marsikaterega slikarskega mojstra velja – pa naj še ima tako raznolik opus –, da si je zagotovil nesmrtno veljavo ravno s portretom. Le kaj bi bil Da Vinci brez Mone Lize in Van Gogh brez tistega svojega slovitega avtoportreta? Prav vsak obraz je namreč vreden upodobitve, pa naj bo nežen, otroški ali razbrazdan, star. Sicer menimo, da je ravno obraz človeka v letih najbolj hvaležen motiv. Prepreden z gubami je kot odtis življenjskih poti in križišč; je kot zemljevid življenja samega. Vsako življenje pa ima seveda tudi svoj začetek, kjer obstajajo šele obrisi in nastavki poti.
Pri portretu se radi odločimo za črno-belo tehniko. Tako omogočimo, da obraz izstopi in da mu barve ne odtegnejo primarne vloge na fotografiji. S primernimi tehničnimi nastavitvami in pretanjenim občutkom za kompozicijo je tudi današanja fotografija primer uspelega portreta, ki ne spada le v družinski album.
Ograja mostička potuje iz levega kota proti deklici, ki se nanjo naslanja. S tem je zagotovljena minimalna prostorska umestitev oziroma določitev, kar za portret sicer ni nujno, velikokrat pa pripomore k bogatejši, zanimivejši podobi. Bela proga v ozadju na levi doda v protiutež horizontalno linijo in sklene trikotni lik, delno prekrit z dekličinim komolcem. Nad belo linijo, ki smo jo že omenili in ki seka fotografijo na dvoje, je ozadje asketsko, anonimno in kot tako dovoljuje obrazu portretiranke, da nemoteno zasije. Obstajajo seveda še drugi načini, kako poljubno ozadje potlačimo, ga »ukrotimo«. Spomnimo le na sloviti Churchillov portret, delo Josefa Karsha, kjer znameniti politik stoji pred steno s kvadratastim vzorcem, a je osvetlitev tako dobra, da je obraz videti uokvirjen in preostalo telo kot okrasna periferija.
Pogosto brez vsakršne ambicije pohajkujemo in iščemo zanimiv motiv. Včasih je to ravno naš spremljevalec.
