Tiskane izdaje
Po ugotovitvah znanstvenikov so toplejša morja začela destabilizirati ledenike na Grenlandiji in Antarktiki. Ko se ti talijo, ledenica odteka v morje, povečan dotok sveže sladke vode v morje pa, kot skrbi znanstvenike, utegne nevarno vplivati na vodne tokove.
Sodeč po rezultatih nemške študije, objavljenih v eni od številk revije Nature, se najbolj dolgoročne posledice podnebnih sprememb ne dogajajo pred našimi očmi, na kopnem, ampak globoko v oceanih. Članek v reviji Nature namreč dokazuje, da so oceani v zadnjega pol stoletja izgubili kar dva odstotka kisika. Najbolj skrb vzbujajoče pa je, da se upad kisika še kar nadaljuje.
Največji volumen kisika je izgubil največji ocean, Tihi ocean, po odstotkih pa je upad največji v Arktičnem oceanu, območju, kjer so posledice podnebnih sprememb najbolj krute in izrazite.
Sprememba v pokritosti z morskim ledom na arktičnih območjih dramatično vpliva na ekosistem in biološko pestrost. Segrevanje oceanov torej nikakor ni več le zgodba o uničenju koralnih grebenov, ampak gre za hitro povečujoč se spisek alarmantnih sprememb, ki se že dogajajo med vrstami organizmov na ravni celotnih ekosistemov. Še več: presegajo posamezna geografska območja in zajemajo tako rekoč že ves svet. Priča smo prodorni spremembi kot posledici segrevanja in njegovih učinkov, ki jih šele začenjamo razumeti, vsekakor pa še ne poznamo vseh razsežnosti.
Oceanologi so tako na konferenci na Havajih opozorili, da utegne segrevanje oceanov postati glavni, za zdaj še prikriti izziv naše generacije. Njegovi učinki na ekosisteme se že kažejo in so v glavnem nepovrnljivi. Kaj se bo iz njih izcimilo v prihodnjih desetletjih, je za zdaj bolj ali manj neznanka. Nehote in zaradi ignorance smo se tako znašli v eksperimentu, kjer nismo naključni opazovalec v laboratoriju, ampak del vsebine v laboratorijski posodi.
