Tiskane izdaje
»Včasih se kdo pošali in reče, da je prvi jamski posnetek nastal tako, da je nekdo slikal temo,« začne pripoved o svojem delu Peter Gedei, jamski fotograf. Na njegove jamske fotografije so pred kratkim opozorili v znani ameriški reviji Wired.
A seveda ni tako preprosto. Za dobro jamsko fotografijo moraš biti še kako izurjen, za tako dobro, da Wired Magazine tvoj instagram profil uvrsti med najboljše na svetu, pa povrhu vsega še nadarjen. Pa vesten, vztrajen in delaven. »Ne gre čez noč, da bi postal jamar, in prav tako ne, da bi postal jamski fotograf,« predanost svojemu hobiju opisuje Peter Gedei.
Je že treba priznati, da je tema skoraj naravna prednost jam že od vekov − večkrat so se izkazale za razmeroma varno zatočišče, v soju bakel in ognja so bile pogosto tudi svetišče. Za tokratnega gosta podkasta Strašno hudi pa nič od tega. »Jamski prostor mi je zanimiv, ker je ob vsakem obisku drugačen. To je prostor, na podobo katerega zelo vpliva način, kako ga boš osvetlil. Če se en dan sprehajam s slabo lučko, naslednji dan pa z močno, bo ta jama povsem drugačna.«
Včasih je s seboj nosil težke fleše, zdaj so minimalni, pa še prijatelji mu pomagajo. In ko govori o prijateljih, ima v mislih tudi Boštjana Vrviščarja iz jamarskega kluba Železničar. »Pravijo nam tudi sužnji ali pomočniki pri fotografiji,« nekoliko v smehu pove Boštjan, ki je nosač in model. Ampak to je take vrste suženjstvo, ki je prijetno. »Peter nam pripravi transportno vrečo, v kateri so stojala, fleši, luči in podobne stvari. Rečemo ji prasička in jo nosimo čez celo jamo. V njej imaš vse, kar veš, da boš tistega dne potreboval ...« In se odpravijo novim prigodam naproti. »S Petrom je lepo delati: je hiter in profesionalen, poleg tega pa z njim vidimo tudi jame, ki so težje dostopne ali zaščitene.«
Kako pa opravi s strahom pred zaprtim prostorom in občutkom ujetosti? Peter pravi, da se da vse premagati, če je pristop pravi in želja dovolj močna: »Nekoč sem v jamo peljal osebo, ki je bila deklarirano klavstrofobična, pa je šla skozi celo jamo in niti pomislila ni, da bi jo bilo strah. Pa sem jo peljal v ozko in zoprno jamo ...«
Ja, ta čarobni svet te lahko hitro začara ali pa tudi zaslepi, a prej ali slej tudi postavi na realna tla. Recimo, ko se podzemna voda nekako čudno peni. Eden takšnih neljubih dogodkov je »doletel« tudi eno najbolj posebnih jam v Sloveniji - Križno jamo.
»Po zgraditvi čistilne naprave so se vse odplake skoncentrirale v eni sami točki in se spustile v podzemlje. Dokler naprave niso delovale dobro, je bil v jami pravi kaos, bila je polna pene, oljnih ostankov, dobesedno zapackana.« Danes je seveda povsem drugače.
Križna jama je eden večjih projektov, ki se jim v zadnjem času posveča Peter in ki bo − verjetno šele čez nekaj let − na ogled tudi v obliki knjige. Do takrat pa − prisluhnite Petru v novi epizodi Strašno hudih, ki jo najdete na delo.si/multimedija/podcast ali v digitalni knjižnici iTunes/strašno hudi.
Naslednjič?
Klara in Maja zapuščava temo in se vračava v naravno svetlobo. Naslednjič se bova namesto s Petrom pogovarjali s Petro. Če pa vi poznate koga, ki je strašno hud, ga le predlagajte. Doma sva na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
***
Podcast Strašno hudi ustvarjava Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Glasba: Bowrain
Obdelava zvoka: Gregor Zemljič
Likovna podoba: Mashoni
