Avstrijske dileme: kako obračunati z diktatorji

Gadafijev tesni sodelavec in domnevni finančnik Mustafa Zarti od danes nima več dostopa do svojih bančnih računov.

Objavljeno
04. marec 2011 18.51
Posodobljeno
04. marec 2011 20.00
Barbara Kramžar, Dunaj
Barbara Kramžar, Dunaj
Dunaj - Milijarde evrov »težkega« Zartija so zaslišali protiteroristični preiskovalci, zamrznitev bančnih računov in skladov pa je priporočil sam zunanji minister Michael Spindelegger. Še lani je bil Zarti skupaj z Gadafijevim sinom povabljenec na dunajskem opernem plesu.

Do nedavnega je Mustafa Zarti živel v ekskluzivni palači sredi najdražjega dunajskega mestnega središča, eden njegovih najdragocenejših zakladov pa je bil avstrijski potni list, ki ga je dobil po desetletnem prebivanju v državi, njegov oče je bil namreč diplomat pri Opecu. Kot Avstrijec je lahko eden od direktorjev Libijske investicijske službe (LIA), direktor libijske državne naftne družbe, šef koncerna Tamoil in podpredsednik bahreinske First Energy Bank še bolj brez težav obračal denar, na primer s kupovanjem velikih kmetijskih površin v Ukrajini ali nepremičnin v Veliki Britaniji, komaj pred dvema tednoma je ustanovil podjetje v sosednji Bratislavi.

Avstrijske oblasti so najprej domnevale, da so Zarti in drugi v Avstriji shranili 1,2 milijarde evrov libijskega denarja, zdaj govorijo že o 31 milijardah dolarjev. V skladu z odločitvijo vse Evropske unije je Avstrija, v kateri je svoje čase študiral Gadafijev sin Saif al Islam, zamrznila premoženje šestindvajsetih ljudi, tudi samega Moamerja Gadafija.

Avstrijci se ob tem vse glasneje sprašujejo, ali niso bili v preteklosti preveč gostoljubni do vseh mogočih diktatorjev, vse odkar se je legendarni sociademokratski kancler Bruno Kreisky osebno potrudil, da je mladega revolucionarja Gadafija vpeljal v mednarodno politično družbo. Časopis Standard tako piše, da beloruskemu samodržcu Aleksandru Lukašenku telekomunikacijsko podjetje Velcom, ki je v lasti Telekoma Austria, pri tem pa je večji lastnik prek državnega holdinga ÖIAG avstrijska država, menda pomaga prisluškovati političnim nasprotnikom. Pri Telekomu se zagovarjajo, da Minsk to počne neposredno in ne prek njih, prav tako državnemu naftnemu podjetju OMV pa ne očitajo le velikopoteznega sodelovanja z Libijci, ampak pred zadnjim krogom mednarodnih sankcij tudi z Iranci.

In če s Teheranom ne smejo več tako dobičkonosno sodelovati, si avstrijski politiki z drugimi svetovnimi še naprej podajajo kljuke v srednjeazijskih avtokracijah. Predsednik avstrijske gospodarske zbornice Christoph Leitl v intervjuju za isti časopis meni, da sankcije, razen če so mednarodno usklajene, krepijo le diktatorje, če se sami odrečejo trgovanju s spornimi državami, so v vrsti že drugi, na primer Kitajci. O človekovih pravicah mora najprej spregovoriti politika, potem šele lahko sledi gospodarstvo, meni Leitl. Še posebno sporen pa je izvoz orožja in tudi tu Avstrija nima povsem čiste vesti. Tudi v Libijo so namreč izvažali vrhunsko orožje, a bo konec meseca v parlamentarni razpravi nov zakon, ki naj odloči o teh vprašanjih.

Premislek o odnosu do diktatur


Avstrija seveda še zdaleč ni edina država, ki si zdaj postavlja takšna vprašanja, med drugimi svoj izvoz orožja znova tehtajo tudi Švicarji. A ti se lahko tolažijo, da so se zaradi nevzgojenih Gadafijevih sinov vsaj sprli s Tripolijem, v Avstriji pa se je Saif al Islam počutil kot princ, s pokojnim koroškim deželnim glavarjem Jörgom Haiderjem sta bila velika prijatelja, res pa je, da se je Saif vsaj tedaj znal vesti veliko lepše kakor njegovi bratje. V resnici pa je seveda bil in bo do konca lojalen svojemu očetu. Zato pa so tik pred sedanjimi dogodki Avstrijo obiskale Gadafijeva žena, hči in druge sorodnice ter »nakupovale«, da se je kar kadilo. Ali pa so, ker jim pač najbrž ne primanjkuje oblačil in luksuznih izdelkov, predvsem dvigovale denar?

Zaradi takšnega ravnanja diktatorjev in njihovih družin grozijo Evropi novi valovi beguncev in pri tem se šala očitno neha, poleg tega se vse bolj maje tudi argument, češ, če sami ne bomo trgovali s spornimi državami, bodo kratko malo vskočili drugi. Ob pogumnem uporu arabskih in perzijskih množic celo kitajska politika dobrih političnih in gospodarskih odnosov z diktaturami sveta postaja manj dobičkonosna, čeprav bo ta država že zato, ker doma tudi sama zatira politično opozicijo, svojo mednarodno politiko težko spremenila zaradi ideoloških pomislekov. Demokratične evropske države pa imajo pravico in dolžnost, da si izprašajo vest.