Bližnjevzhodna hladna vojna

Potem ko je približno dva tisoč vojakov iz Saudske Arabije, Kuvajta, Omana, Jemna in Združenih arabskih emiratov v ponedeljek prečkalo most, ki povezuje Arabski polotok z malo otoško državo, so se odnosi na Bližnjem vzhodu še bolj zaostrili.

Objavljeno
15. marec 2011 19.03
Posodobljeno
16. marec 2011 05.15
Bostjan Videmsek, zunanja politika
Bostjan Videmsek, zunanja politika
Manama - Posebno v Perzijskem zalivu, kjer se pod budnim nadzorom ameriškega petega ladjevja počasi vzpostavlja glavna fronta doslej tihega bližjevzhodnega konflikta med sunitskimi in šiitskimi državami, v katerem igrata glavno vlogo Saudska Arabija in Iran.

Enote, ki so prišle v Bahrein pod zastavo Zalivskega sveta za sodelovanja, so v Manami, kjer že od 14. februarja potekajo protirežimski protesti, nemudoma zaščitile vse ključne gospodarske in politične objekte. Tuje enote so v otoško državico prišle na pobavilo bahreinske kraljeve družine, ki se ni znala odzvati na zahteve večinoma šiitskih protestnikov. Oblasti so množici na Bisernem trgu v središču mesta obljubile ustavne spremembe, hkrati pa svojo absolutno oblast zaščitile z nasiljem nad lastnim prebivalstvem. V obračun z miroljubnimi šiitskimi protestniki so še pred prihodom »zalivske sunitske vojske« poslale stotine plačancev iz zalivskih držav in Pakistana. Ti na ulicah niso bili najbolj uspešni, zato nikakor ni naključje, da je tuja armada prispela v Bahrein le dvajset ur po najbolj srditih protirežimskih protestih. Oblasti so prebivalstvo pozvale k sodelovanju s tujimi enotami, kar je bahreinska opozicija, ki se je v zadnjih tednih močno okrepila, nemudoma zavrnila.

Opozicija: To je okupacija 
in zarota proti ljudstvu

Voditelji protirežimskih protestov so »invazijo« iz Saudske Arabije ostro obsodili. »Prihod katerega koli tujega vojaka ali vojaškega vozila na bahreinsko ozemlje razumemo kot dejanje okupacije in zarote proti neoboroženemu bahreinskemu ljudstvu,« so v sporočilu za medije zapisali predstavniki opozicije. Ta se je v zadnjih dneh razdelila na dva tabora. Prvi opozicijski tabor zahteva, da se kraljeva družina odreče delu svojih privilegijev in omogoči normalno delovanje parlamenta (doslej je kralj določal 40 članov zgornjega doma parlamenta, ki je lahko kadar koli preglasoval spodnji dom, kar je v državi z večinskim sunitskim prebivalstvom omogočalo popolno sunitsko prevlado, op.p.). Drugi tabor zahteva takojšnjo razpustitev monarhije.

Na prihod tujih sil v Bahrein, ki je marsikoga spomnil na iraško zasedbo Kuvajta poleti 1990, so se najbolj ostro odzvali v Iranu, katerega spor s Saudsko Arabijo se iz meseca v mesec poglablja. »Navzočnost tujih sil v Bahreinu in vmešavanje v bahreinske notranje zadeve je nesprejemljivo in bo probleme le povečalo. Ljudje so na ulicah mirno izrazili svoje legitimne zahteve. Na to se oblasti ne bi smele odzvati z nasiljem,« je včeraj izjavil tiskovni predstavnik iranskega zunanjega ministrtsva Ramin Mehmanparast in pri tem pozabil, kako z opozicijo obračunava režim Mahmuda Ahmadinedžada.

Saudsko-iranski spor 
za prevlado

Temelj saudsko-iranskega spora niso le nasprotja med suniti in šiiti in boj za prevlado na trgu nafte – ključ je prevlada v širši bližnjevzhodni regiji, kjer se je iranska vloga v zadnjih letih zelo okrepila. Saudijci so po padcu egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka izgubili ob Združenih državah najmočnejšega zaveznika. Interese Riada, ki je doslej zatrl vsak poskus protestov svoje šiitske manjšine v Vzhodni provinci, bi močno prizadelo preživetje libijskega vladarja Moamerja Gadafija, ki je – sodeč po ameriških diplomatskih depešah – lani pripravljal atentat na saudskega kralja Abdulaha. Ob tem je šiitskemu Hezbolahu v Libanonu pred meseci uspelo zrušiti koalicijsko vlado in še okrepiti svojo vlogo.

Bahreinska kraljeva družina – le nekakšen podaljšek saudske – zato ves čas ponavlja, da za nemiri v Manami stoji Iran, kar protestniki na ulicah odločno zanikajo. Njihove zahteve nikakor niso religiozne. Nasprotno.

»Zdaj, ko so Saudijci vstopili v Bahrein, bi lahko pričakovali podobno reakcijo z iranske strani. Bahrein lahko postane frontna črta spopada med Saudsko Arabijo in Iranom. Saudska poteza bo zaostrila konflikt, ki bi lahko dobil mednarodne razsežnosti,« meni iranski analitik Rasul Nafisi. Podobno razmišlja Mustafa al Labad, direkotor Centra za regionalne in strateške študije v Kairu: »Če bi v Bahreinu zmagala opozicija, bi Saudska Arabija izgubila. V regionalnem kontekstu saudska poteza ni bila namenjena zaščiti kraljevine v Bahreinu, temveč tiste v Saudski Arabiji.«

Invazija z ameriškim privoljenjem?

Nabil Radžab, predsednik bahreinskega Centra za človekove pravice, je zgrožen nad potezo Saudske Arabije. Ob tem meni, da so se Saudijci za invazijo odločili z ameriškim privoljenjem. »Bahreinska oblast izgublja nadzor. Danes v Bahreinu nič ne deluje. Posel je zastal. Celotna država se je ustavila,« razlaga Radžab in dodaja: »Na Zahodu prevladujejo dvojna merila. Še posebno v Združenih državah. Bahrein bi morali obravnavati tako, kakor so obravnavali Iran ali Egipt. Država nasilno obračunava s svojimi ljudmi. Takšno početje v Egiptu in tudi drugod so v Washingtonu ostro obsodili. Zavedam se, da so v Bahreinu vojaško navzoči in da imajo tu naftne interese. Teh nihče ne bo ogrozil. Želimo si le, da bi Zahod od vseh držav zahteval enake standarde.«