Egiptovska revolucija: Navdih z zobozdravniškega stola

Da bi pacientu izpulil »zelo trdovraten modrostni zob«, ki je bil »strašansko vraščen«, je bila potrebna operacija, pravi pisec Jakubianove hiše. Celo njegovi asistenti so bili skeptični, ali bo puljenje uspelo, toda sam je bil prepričan, da bo šlo. In je zob izpulil.

Pisatelj

Zgodba je odraz zaupanja v »revolucijo«, ki ga ima Alaa al Asvani, in njegovega prepričanja, da čaka protestnike na trgu Tahrir še trdo delo, preden jim bo uspelo odstraniti enega od avtokratov z najdaljšim stažem na svetu. »Moralno je režim mrtev, politično pa še ni,« pravi pisec. Meni, da se bo Mubarakov režim težko upiral protestnikom, ki imajo veter v jadrih, ne glede na to, da premore preizkušeno sposobnost brezobzirnega zatiranja upora. »Obnašanje egiptovskega prebivalstva je blizu tistemu, ki je značilno za kamele. Kamela lahko prenese zelo veliko žalitev. Toda ko se resnično razjezi, je stvar karseda resna - in je skorajda nemogoče, da bi jo znova obvladali.«

Njegova Jakubianova hiša je zgodba o prebivalcih Kaira in predstavlja Egipt v malem. Postala je mednarodna uspešnica, všeč je bila tudi Egipčanom, ker je odluščila fasado družbe in razkrila korupcijo in dvoličnost v srčiki države pod Mubarakom. Pisatelju se zdi, da so za sedanje dogajanje v Egiptu najbolj relevantni tisti deli knjige, ki govorijo o mladem paru, katerega sanje se mešajo s koruptivnostjo sistema, ki se vtika čisto v vse, od zaposlitve do spolnosti. Zanika, da bi se roman pesimistično končal, saj se v zadnjem prizoru starejši inženir poroči z dvajsetletnim dekletom; on simbolizira Egipt, ona liberalno demokracijo, ki jo država potrebuje, pravi Asvani. Glede grožnje, ki naj bi jo pomenila prepovedana stranke Muslimanski bratje, pravi, da je »izmišljotina«, ki jo promovira režim in je namenjena strašenju sveta in podpori Mubaraka. »Če bi bile volitve jutri, Muslimanski bratje ne bi dobili več kot 15 do 20 odstotkov glasov.« »Zob sem izpulil v eni uri,« pravi, kar pa se tiče Mubaraka, bo trajalo dlje, komentira.

Znanstvenik

Pri sedanji revoluciji je nepričakovano, celo za same Egipčane, da intifado vodi mladina, tako imenovani otroci facebooka, ki nimajo ne religioznega ne ideološkega programa - gre jim za to, da hočejo boljšo prihodnost za Egipt in njegove prebivalce, pravi Ahmed Zevail, egiptovsko-ameriški znanstvenik in dobitnik Nobelove nagrade za kemijo leta 1999, tačas profesor na kalifornijskem inštitutu za tehnologijo. Nedvomno je napočil čas za temeljne in ne samo za lepotne spremembe v državi, poudarja nobelovec. »Za sedanji upor obstajajo različni razlogi. Ljudje so se naposled naveličali iger moči med tistimi, ki obdajajo predsednika, za prenos oblasti na njegovega sina Gamala Mubaraka, zaupanje v transparentnost tistih, ki so na oblasti, in v lažne volitve, s katerimi je v parlamentu dobila večino Mubarakova stranka, ki je brez vsakršne opozicije. Čeprav je bilo v zadnjih letih opaziti nekaj gospodarskega napredka, so množice ostale revne in srednji razred je nazadoval, pridobila je samo ozka plast elite na vrhu, korupcija in stalne zahteve po podkupovanju so dodatno izčrpale strpnost ljudi.«

»Naposled pa gre tudi za izobraževalni sistem, ki za vsako egiptovsko družino pomeni upanje na napredek, in je zdrknil na raven, ki je močno pod mednarodnim položajem Egipta ... Sistem je odpovedal, še zlasti, če ga primerjam s tistim, ki sem ga sam izkusil kot študent v Aleksandriji v šestdesetih letih. Raziskovalna dejavnost v Egiptu, ki je bila pred Južno Korejo, je v preteklih tridesetih letih vladnega režima padla na dno globalnih lestvic,« pravi nobelovec.