Tiskane izdaje
Njegovo krčevito oklepanje oblasti je bilo prenevarno, privedlo bi lahko do hudega in povsem nekontroliranega izbruha nasilja. Zato je večina evropskih časnikov pozivala Združene države Amerike, naj se bolj odločno zavzamejo za demokratizacijo Egipta in naj odločneje pritisnejo na diktatorja.
Očitno je bilo, da je bil govor predsednika Mubaraka, ki je v četrtek zvečer govoril o harmoniji, dialogu in varnosti, samo še zadnji poskus, ohraniti vsaj nekaj politične moči, je zapisal levoliberalni Berliner Zeitung. Posledice bi utegnile biti zelo eksplozivne, kajti govor, ki je očitno nastal po večurnih posvetovanjih med njim, podpredsednikom Sulejmanom in vrhom vojske, je bil za množice »gromozansko razočaranje«. Prav to, da so ostarele strukture moči v Egiptu še vedno gojile iluzije, da bi lahko s tovrstno taktiko premagale težave in se nekako le obdržale na oblasti, je bil najboljši dokaz, kako malo so Mubarak in njegovi razumeli razmere v državi in kako globoko napačno je bilo njihovo dojemanje zahtev po spremembah, je dogajanje komentiral berlinski dnevnik. Ker je bilo samo dan pred Mubarakovim televizijskim nastopom še nekako mogoče razumeti, da bo vojska vendarle dojela resnost položaja in vsaj do neke mere izpolnila zahteve množic, je bilo razočaranje po Mubarakovem četrtkovem nastopu še toliko večje. Nevarnost povsem neobvladljive eksplozije se je zato zelo povečala.
Preveč eksplozivni gnev demonstrantov
Če je bilo to, kar je pred odstopom poskušal v četrtek zvečer množicam po televiziji povedati Mubarak, tisti zadnji poskus režima, izpustiti vsaj nekaj pare iz vse bolj eksplozivnega lonca, potem je verjetno šele po tem Mubarakovem nastopu vsem postalo jasno, s kakšno silo in v kako debel zid se bodo morali zaletavati protestniki, če bodo nekoč res hoteli strmoglaviti režim, je dogodke komentiral dunajski Der Standard.
Mubarak je bil po mnenju dnevnika očitno še vedno dovolj močan, da je lahko poskušal uveljaviti svojo voljo in prepričati celo tiste, ki o njem niso hoteli več slišati.
Morda je celo upal, da bo po govoru, v katerem je napovedal, da jeseni ne bo več kandidiral, pri večini zmernih Egipčanov zbudil pasivni občutek, češ, saj nima smisla protestirati, kajti predsednik je tako ali tako že bivši.
Toda ta psihološka zvijača očitno ni delovala. S svojim nastopom je prilil le še več olja na ogenj, gnev pa se je samo še krepil.
ZDA so morale pritisniti
na diktatorja
Če uradni Washington ne bo odločno pritisnil na egiptovskega predsednika Mubaraka in če ZDA Obamovih zahtev po »nadzorovanem prehodu« ne bodo povezale s svojo milijardno vojaško pomočjo Egiptu in z zahtevami do egiptovske vojske, naj pomaga pri spremembah, bi se utegnilo vse skupaj povsem izjaloviti, je dogajanje komentiral liberalni The Irish Times. Prav ta ameriški strah, da novi Egipt v primeru Mubarakovega odhoda ne bi bil več tisti zanesljivi zaveznik v bližnjevzhodnem mirovnem procesu, je do zdaj veliko predolgo oviral kakršno koli podporo demokratizaciji države, je zapisal irski dnevnik. Toda »mačka je že zdavnaj skočila iz žaklja«, in Obama ni imel več izbire. Do te mere poraženi egiptovski diktator namreč tudi v primeru, če bi lahko ostal, ne bi imel več nobene prave moči kakor koli zagotavljati dosedanjo egiptovsko politiko na Bližnjem vzhodu. ZDA so se zato morale jasno opredeliti in postaviti »na stran množic, ki edine lahko pišejo zgodovino«.
