Francija prepočasna v Tuniziji, zagrizena v Libiji

Kar je zamudila v Tuniziji in Egiptu, poskuša Francija nadomestiti v Libiji. Ob predsedniku Nicolasu Sarkozyju, ki glasno nastopa na mednarodnem parketu, poskuša tudi novi zunanji minister Alain Juppé po zadregi, v katero je arabsko prebujanje spravilo ne le nekdanjo zunanjo ministrico Michèle Alliot-Marie, ampak kar Francijo, poskrbeti za red in francosko zunanjo politiko mednarodno osrediniti.

Objavljeno
11. marec 2011 19.44
Posodobljeno
11. marec 2011 19.44
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
V tisku, Figaroju, denimo, je brati komentarje, da z Juppéjem »cerkev spet stoji sredi vasi«. Francija si glasno prizadeva presekati libijski gordijski vozel: (z Londonom) pritiska na evropske partnerje, da mora polkovnik Gadafi pasti in je treba podpreti nasprotnike samodrškega režima, ter pomaga s humanitarno pomočjo.

Francija, v povezavi z libijsko zgodbo (o nafti), opozarja, da je treba preučiti številne možnosti, kajti pot do območja prepovedi letenja, o čemer je v teh dneh največ besede, utegne biti dolga. Zato se kaže osredotočiti tudi na migracijske tokove in redefinicijo Unije za Sredozemlje.

Priznanje in grožnja

V dokaz jasne podpore nasprotnikom režima je Pariz v četrtek, prvi na svetu, priznal opozicijski libijski narodni svet kot edinega legitimnega predstavnika Libijcev in napovedal, da bo v vzhodno mesto Bengazi poslal veleposlanika. Tripoli je še isti dan vrnil udarec, po pisanju tiskovne agencije Džana bo »Nicolasa Sarkozyja odneslo razkritje pomembne skrivnosti o financiranju njegove predsedniške kampanje leta 2007«, brati je bilo tudi o grožnjah iz libijskega zunanjega ministrstva, da bodo zaradi vmešavanja v notranje zadeve Libije pretrgali odnose s Francijo. Do francoskega priznanja je prišlo po tem, ko se je predsednik Sarkozy v Parizu sestal s tremi predstavniki začasnega libijskega narodnega sveta (CNT). Na srečanju je bil navzoč Bernard-Henri Lévy, intelektualec s pestrim mednarodnim političnim angažmajem, tudi na Balkanu. Kakor so filozofa v četrtek citirali pri Mondu, je nove diplomatske akreditacije pričakovati v kratkem, ko bodo tudi francosko veleposlaništvo iz Tripolija preselili v Bengazi. In medtem ko je protigadafijska retorika Pariza čedalje ostrejša, francosko javno mnenje ni naklonjeno vojaškemu posegu v Libiji. Po anketi za France Soir mu nasploh nasprotuje 63 odstotkov državljanov in pritrjuje 36 odstotkov vprašanih, 69 odstotkov vprašanih meni, da Francija v njem ne bi smela sodelovati.

Unija za Sredozemlje

Novi francoski zunanji minister Alain Juppé je tudi prepričan, da so razmere na severu Afrike velika priložnost za Unijo za Sredozemlje. Južna obala Mediterana, zibel evropskih civilizacij in treh religij, jo, kakor je dejal pred dnevi, potrebuje bolj kakor kdaj prej. »Naša dolžnost je, da spremljamo narode na jugu na njihovi poti v demokracijo, mir, blaginjo. Ne le v Libiji, ampak tudi v Tuniziji in Egiptu usoda še vedno omahuje: najboljše je mogoče in tudi najhujše je možno.« Unijo za Sredozemlje, ki so jo na pobudo francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja ustanovili julija 2008, bi bilo treba, kakor poudarja minister Juppé, znova zagnati. Šteje 44 držav - 27 članic EU v družbi Turčije, Egipta, arabskih držav Sredozemlja ... - Sarkozy pa ji predseduje skupaj z zdaj že padlim egiptovskim samodržcem Hosnijem Mubarakom.

V luči Unije, ki naj bi se osredotočala predvsem na okolje, energetiko, izobraževanje, migracijo ..., se minister Juppé v kratkem odpravlja v Tunis in pogleduje tudi v Maroko, kjer je kralj Mohamed VI. v sredo, v nagovoru ljudstva - prvem po februarskih protestih - obljubil ustavno reformo. Zrelost za spremembe naj bi preverjali na referendumu, in če jim bodo volivci pritrdili, bodo stopile v veljavo. Kralj je še obljubil, da bo revizijo ustave, ki so jo nazadnje spremenili leta 1996, vzela pod drobnogled posebna skupina. Predloge naj bi predstavila do junija, slišati je obete, da naj bi okrepili vlogo predsednika vlade in njegovo izvršilno oblast ter tudi moč političnih strank. Dvajsetega februarja so protestniki bolj ko ne mirno zahtevali politične reforme, manj pristojnosti za kralja in več socialne pravičnosti, zdaj jim Mohamed VI. obljublja politični pluralizem, uravnoteženje oblasti, neodvisno sodstvo, spoštovanje človekovih pravic, svoboščine - pomirjevala pač, za državljane, ki jih iz dneva v dan bolj pestijo neustavljivo poglabljanje revščine, razkorak med bogatimi in revnimi, brezposelnost petine ali morda že četrtine mladih, visok delež nepismenih, socialna in ekonomska brezizhodnost.

Priseljenska problematika


Francosko »skrb« za mogočni val beguncev, ki so jih na pot pognale vstaje na afriškem severu, svetu po svoje »sporoča« tudi voditeljica skrajne desnice Marine Le Pen. Vse bolj opogumljena zaradi visoke, več kot petinske javnomnenjske podpore, se bo v ponedeljek, v družbi italijanskega nacioanalista Maria Borghezija iz Severne lige, odpravila na italijanski otok Lampedusa. Po pisanju Monda naj bi se srečala z lokalnimi oblastmi in proučila probleme, povezane z nezakonitimi priseljenci.