Izrael mrmraje podpira egiptovskega diktatorja

Veliko zahodno sosedo, ki je leta 1979 postala prva arabska država, ki je sklenila mir z Izraelom, so v Tel Avivu vse odtlej dojemali kot eno izmed redkih regionalnih zaveznic, zdaj pa se bojijo, da ji bodo v primeru strmoglavljenja režima Hosnija Mubaraka zavladali do židovske države sovražno razpoloženi islamisti iz vrst prepovedanega opozicijskega gibanja Muslimanski bratje. Takšen razplet bi močno zamajal trenutno razmerje sil na Bližnjem vzhodu, zato izraelsko politično in vojaško vodstvo pospešeno preigrava različne scenarije nadaljnjega razvoja dogodkov v soseščini.

V Izraelu so bili nad skokovitim širjenjem protestnega gibanja v Egiptu kljub geografski bližini in impresivnemu obveščevalnemu aparatu ravno tako presenečeni kot drugod po svetu. O tem med drugim pričajo izjave novega šefa izraelske vojaške obveščevalne službe generalmajorja Aviva Kočavija, ki je še pred tednom dni v knesetu razlagal, da položaj dolgoletnega egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka ni ogrožen. Ko je vendarle postalo jasno, da tokratni val demonstracij ni zgolj muha enodnevnica, pa so se izraelski politiki ovili v molk, tudi zaradi napotkov premiera Benjamina Netanjahuja članom vlade, naj se vzdržijo javnega komentiranja dogodkov v sosednji državi. Molk je šele v nedeljo pretrgal sam Netanjahu, pa tudi on v prvem uradnem odzivu ni povedal bistveno več kot to, da vlada pozorno spremlja tamkajšnje razmere.

Bolj odkrito je o izraelskih prioritetah dan pozneje spregovoril predsednik Šimon Peres. »Vedno smo občutili veliko spoštovanja do predsednika Mubaraka. Ne pravim, da so bila vsa njegova dejanja pravilna, toda naredil je nekaj, za kar smo mu hvaležni: ohranil je mir na Bližnjem vzhodu,« je razmišljal pred udeleženci sprejema za tuje veleposlanike v Jeruzalemu in sklenil, da fanatični verski režim v zahodni sosedi ne bi bil boljši kakor (trenutno) pomanjkanje demokracije. Da je Peresovo razmišljanje v skladu z vladno usmeritvijo, dokazuje direktiva, ki jo je izraelsko zunanje ministrstvo po pisanju Haareca konec tedna naslovilo na svoja veleposlaništva v ZDA, Kanadi, Kitajski, Rusiji in številnih evropskih državah. V njej je izraelskim diplomatom naložilo, naj tamkajšnje oblasti pozovejo k izogibanju kritiziranja egiptovskega samodržca, češ da bodo tako prispevale k ohranjanju stabilnosti v širši regiji.

Kako trden 
je campdavidski mir?

Izrael vztraja pri podpori v domovini čedalje bolj osovraženega Mubaraka, ker v njem vidi poroka dosedanjega zavezništva, utemeljenega na dobra tri desetletja starem mirovnem sporazumu iz Camp Davida, ki sta ga sklenila tedanja voditelja Egipta in Izraela Anvar el Sadat in Menahem Begin. Čeprav so se odnosi med Tel Avivom in Kairom odtlej precej ohladili, je Izraelu sklenitev miru z arabsko silo, s katero se je pred tem zapletel v štiri vojne, prinesla obilico koristi: nekdanja zagrizena sovražnica je postala ključna regionalna partnerica, svojčas močno militarizirano mejo danes nadzira le nekaj sto izraelskih vojakov, po zaslugi miru z Egiptom pa so se izdatki za vojsko od 70. let prejšnjega stoletja s slabe četrtine BDP zmanjšali na slabo desetino, kar je močno pripomoglo h gospodarskemu razcvetu židovske države.

V Izraelu se mnogi bojijo, da se bo z morebitno zamenjavo režima v Kairu na zahodni meji znova pojavila sovražna sila, tokrat pod vodstvom islamske opozicije, utelešene v prepovedanem gibanju Muslimanski bratje. »Ta trenutek se zdi, da so Mubarakovemu režimu šteti dnevi in da bo državo nekaj mesecev do naslednjih splošnih volitev vodila prehodna vlada. Če bodo volitve potekale tako, kot si želijo Američani, bodo najverjetneje zmagali Muslimanski bratje in postali vodilna sila v prihodnji vladi. Zato je le vprašanje časa, kdaj bo ceno plačal mir med Izraelom in Egiptom,« je bil v prispevku za izraelski časnik Jediot Ahronot pesimističen nekdanji izraelski veleposlanik v Kairu Eli Šaked.

Po njegovem mnenju so v Egiptu miru z židovsko državo privrženi le ljudje iz Mubarakovega ožjega kroga. »Če naslednji predsednik ne bo eden izmed njih, bomo v težavah,« je Šaked povzel skrbi mnogih Izraelcev, ki se zavedajo, da se Egipt, če ne upoštevamo njihove države, ponaša z največjo in najbolje opremljeno vojsko na Bližnjem vzhodu in da bi njegov prestop v »sovražni« tabor krepko premešal strateške karte na Bližnjem vzhodu. Po besedah nekdanjega svetovalca izraelskih oblasti za nacionalno varnost Giora Eilanda bi že sam obstoj vlade pod vodstvom Muslimanskih bratov v Kairu pomenil, da ni mogoče izključiti še ene vojne z Egiptom, tudi če ta vlada ne bi odstopila od mirovne pogodbe iz leta 1979. Na tovrstno grožnjo bi morali potemtakem v Izraelu računati tudi ob vsaki večji operaciji v Gazi, Libanonu ali na Zahodnem bregu, kar bi jim v prihodnje močno zvezalo roke pri vojaškem posredovanju v soseščini.

Grožnja vnovične 
sovražne obkolitve

Če bomo res priča zamenjavi režima v Kairu in odklonu Mubarakovih naslednikov od campdavidskih dogovorov, bo Tel Aviv ostal brez še enega pomembnega zaveznika, potem ko so se pred dvema letoma zaradi izraelske ofenzive v Gazi močno ohladili odnosi z Ankaro, ki jih je maja lani še zaostrilo krvavo posredovanje izraelskih komandosov proti skupini ladij, namenjenih v Gazo, v katerem je bilo ubitih devet turških aktivistov. Še slabši scenarij za židovsko državo pa ponuja možnost širjenja protestov po načelu domin v Jordanijo, edino arabsko državo poleg Egipta, ki je sklenila mir z Izraelom. Morebitni padec hašemitske kraljevine pod vodstvom Abdulaha II. in vzpon islamistov bi bržkone pomenila, da bi bil Izrael po dolgem času spet obkoljen s sovražnimi državami.