Je vojaško posredovanje 
v ameriškem strateškem interesu?

New York – Čeprav je posvet ameriškega predsednika z najtesnejšim krogom varnostnih in obrambnih svetovalcev v času rednega Carneyjevega klepeta z novinarji še trajal, je uradno stališče Washingtona že zjutraj ponovila zunanja ministrica Hillary Clinton: ZDA ne bodo enostransko ukrepale, če morebitnega vojaškega posega ne bo odobril varnostni svet Združenih narodov. Tam pa dve stalni članici s pravico veta, Kitajska in Rusija, nista navdušeni nad mednarodnimi vojaškimi silami, ki bi nadzorovale za nekatere tako zaželeno prepoved letalskega prometa nad libijskim ozemljem.

Prvega temnopoltega ameriškega predsednika, ki ga je libijski voditelj Moamer Gadafi po izvolitvi pred dvema letoma imenoval za prijatelja, že od vsega začetka libijskega vrenja obtožujejo, da se premalo odločno odziva. »Razmislil bi o prepovedi poletov in jo najbrž tudi uvedel,« je na vprašanje, kaj bi naredil, če bi bil prvi človek v državi, na začetku tedna v intervjuju za konservativno televizijo Fox News odgovoril nekdanji predsednik zveznega predstavniškega doma Newt Gingrich, eden od morebitnih kandidatov za republikanskega tekmeca Obame na volitvah prihodnje leto.

Svetovalec prejšnjega predsednika Georgea Busha za politiko do Bližnjega vzhoda se je že 23. februarja pritoževal nad »Obamovim patetičnim odzivom na Libijo«. Elliott Abrams, zdaj raziskovalec na newyorškem Centru za tuje odnose, je predsednika obtožil, ker v prvem odzivu na libijske nemire ni pokazal zob, ni obsodil početja libijskega režima in njegovega voditelja in mu s svojim »neodzivom« pravzaprav sporočil, da lahko še naprej nekaznovano pobija prebivalstvo. Nekaj dni pozneje je skupina strokovnjakov za mednarodno politiko, povečini nekdanjih Bushevih svetovalcev, med njimi tudi v Sloveniji znani Paul Wolfowitz, napisala ostro odprto pismo, v katerem je ZDA in Evropo pozvala k takojšnjemu ukrepanju proti divjanju libijskega režima. »Ni časa za odlašanje in neodločnost. V teh nevarnih časih, polnih priložnosti, prebivalci LIbije, Bližnjega vzhoda in vsega sveta pričakujejo odločno ameriško vodstvo,« je zapisalo 40 mednarodnih analitikov.

V ameriški javnosti se je vprašanje, kaj bi morale ZDA storiti, da bi preprečile krvave obračune v Libiji, vrtelo zlasti okoli uvedbe prepovedi poletov, ki bi uravnotežila razmerje moči v razplamtevajoči se državljanski vojni. Najbolj goreče se je za zaprtje libijskega zračnega prostora zavzemal republikanski senator iz Arizone in pogoreli Obamov tekmec na zadnjih predsedniških volitvah John McCain. »Gadafi je nor. A ljudje okoli njega bodo mogoče začeli zapuščati potapljajočo se ladjo, če zapremo zračni prostor in podpremo začasno uporniško vlado,« je McCain povedal za televizijo ABC.

V administraciji o morebitnem zaprtju libijskega zračnega prostora govorijo previdno. Tako Obama kot Clintonova sta že večkrat izjavila, da so vse možnosti še odprte, prva dama ameriške diplomacije pa je pred dnevi poudarila, da bodo ZDA pri takšnih ukrepih sodelovale le, če jih bo podprla mednarodna skupnost. Bolj odločni od politikov so bili vojaki. Ko so v senatu poveljujočega ameriškim vojakom v obeh velikih vojnah generala Jamesa Mattisa vprašali, kaj meni o prepovedi poletov, je odvrnil, da bi bil to velik vojaški izziv. »Ne imejte iluzij. To bi bila vojaška operacija. To ni tako, da ljudem enostavno poveš: zdaj pa ne smete več voziti letal,« je dejal Mattis.

»Prepoved letenja pomeni napad na Libijo«

Tudi obrambni minister Robert Gates se je v kongresu pritoževal nad površnimi in lahkomiselnimi pozivi politikov. Gates, ki je napovedal, da se bo še letos upokojil, je postal pred kratkim novica dneva, ko je kadetom z vojaške akademije West Point povedal, da bi morali dati pregledati glavo vsakemu obrambnemu ministru, ki bi si predsedniku spet drznil predlagati, naj v Afriko, Azijo ali na Bližnji vzhod pošlje večje število ameriških vojakov. »Recimo bobu bob. Prepoved letenja pomeni napad na Libijo, v katerem je treba uničiti njeno protiletalsko obrambo. Tako se uvede prepoved letenja. Tak je njen začetek,« je eden od redkih republikanskih predstavnikov v demokratski Obamovi vladi opozoril svoje strankarske tovariše.

A različni pogledi na vojaško posredovanje niso le posledica strankarske pripadnosti udeležencev razprave. Za zaprtje libijskega zračnega prostora se je odločno zavzel tudi veteran demokratske zunanje politike John Kerry, ki v senatu vodi odbor za mednarodno politiko. V pogovoru za televizijo NBC je kritiziral izjave vojaškega vrha, da bi morali v primeru prepovedi poletov najprej uničiti vso libijsko protiletalsko obrambo. »No, to ni edina možnost,« je povedal Kerry. Po njegovih besedah bi lahko samo zbombardirali letališča in vzletne steze, libijska letala pa bi Američani začeli sestreljevati šele takrat, ko bi jih začel Gadafi uporabljati za »poboje večjega števila civilistov«.

Geostrateški realisti proti človekoljubnim aktivistom

Kakor je v sredo pokazala goreča razprava v studiu ameriške javne televizije PBS, spor o tem, kako odločno posredovati v Libiji, ni toliko med republikanskimi jastrebi in demokratskimi golobi, temveč prej med geostrateškimi realisti in človekoljubnimi aktivisti. Richard Haass, ki že osem let vodi vplivni Center za tuje odnose, prej pa je bil eden glavnih svetovalcev republikanskega zunanjega ministra Colina Powella, je ostro nasprotoval ameriškemu posredovanju v Libiji, Anne-Marie Slaughter, do nedavnega direktorica za politično načrtovanje v zunanjem ministrstvu, pa je goreče pozivala, naj ZDA zaprejo zračni prostor nad Libijo. Po mnenju profesorice z univerze Princeton je to v ameriškem strateškem interesu, saj bi morale ZDA izkoristiti premike na doslej protiameriškem in protiizraelskem Bližnjem vzhodu in z dejanji potrditi besede o demokraciji, ki jih je iz Washingtona slišati že desetletja. Nasprotno pa Haass, ki je pred dnevi za Wall Street Journal napisal komentar z naslovom »ZDA bi se morale držati proč od Libije«, meni, da Washington ne bi smel posredovati prav zato, ker to ni ameriški strateški interes. »Libija nikakor ni najpomembnejša država na Bližnjem vzhodu. Morali bi se osredotočiti na Egipt, Saudsko Arabijo, Iran in Irak. Omejeni vojaški poseg stvari ne bo spremenil. Prepoved letenja ne bi imela odločilnega pomena,« je izjavil Haass.