Kako pomembni 
so Muslimanski bratje

So glavna opozicijska stranka, ki naj bi igrala pomembno vlogo v postmubarakovskem Egiptu, in vtis je, da zaskrbljenost nad »islamisti«, ki so širok pojem (vključujejo tako šiitsko protizahodno teokracijo v Iranu kot poslovno usmerjene sunite v Turčiji, ki si prizadevajo za članstvo te države v Evropski uniji), zastira široko paleto političnih stališč, ki jih imajo, in različne modele, ki obstajajo. Strokovnjaki umeščajo Muslimanske brate nekam na sredino.

V času, ko dogajanje v Egiptu sproža tudi razprave o prihodnji oblasti v tej državi, so najočitnejši ameriški in evropski strahovi, povezani z Muslimanskimi brati. »Bo ta skupina prevzela Egipt?« je eno prvih, najpogostejših vprašanj. Ocene o podpori, ki jo ima med prebivalstvom, so zelo različne in zanesljivih podatkov ni: nikdar ni bila na oblasti, v času Hosnija Mubaraka je bila prepovedana, v egiptovski državi ni niti javnomnenjskih podatkov, na katere bi se bilo mogoče opreti. Podatki nihajo od tega, da ima samo kakih 145.000 članov in kvečjemu 20-odstotno podporo, do tega, da je njen doseg zaradi široke socialne mreže, od zdravstva do dobrodelnosti, zelo širok in da bi zelo verjetno zmagala na septembrskih volitvah.

V Egiptu ne gre samo za vlado in za gibanje za demokracijo, obstajajo tudi drugi, na primer Muslimanski bratje, ki bi stvari peljali v drugo smer, je v začetku tedna izjavil nekdanji britanski premier Tony Blair. Strah pred to politično skupino in drugimi skrajneži, ki bi prišli na oblast v primeru Mubarakovega odstopa, je izrazil tudi predsednik predstavniškega doma v ameriškem kongresu John Boehner. Pred Muslimanskimi brati v četrtek seveda ni pozabil posvariti niti predsednik Hosni Mubarak: v intervjuju za televizijsko mrežo ABC je izjavil, da bi, če bi odstopil zdaj, oblast prevzela prepovedana islamistična stranka.

Egiptovski Muslimanski bratje podobno kakor islamistična stranka En Nahda v Tuniziji doslej še niso delovali v odprtih političnih sistemih, zato bo privrženost demokraciji, ki jo stranki izpovedujeta, treba šele preizkusiti v praksi; in vendar je treba razlikovati med različnimi kombinacijami islama in politike, ki obstajajo, je za Reuters poudarilo več strokovnjakov. Navajajo, da država lahko črpa svoje vrednote in inspiracijo v islamu, toda še vedno sprejema sekularizem. Strokovnjak za islamsko pravo s Harvarda Noah Feldman je za omenjeno agencijo izjavil, da sodelovanje v demokratičnem procesu spreminja in preoblikuje islamistične stranke in kot primer navedel proislamsko stranko AK v Turčiji, ki se je, potem ko je leta 2002 prišla na oblast, odrekla svojemu cilju - ustanoviti islamsko državo. Na drugem polu so islamisti v Iranu, ki so z revolucijo leta 1979 strmoglavili šaha in vzpostavili šiitsko religiozno hierarhijo kot najvišjo oblast v državi, z ajatolo, ki je vplivnejši kot predsednik in ima popoln nadzor nad političnim življenjem. Na sredini spektra, med Iranom in Turčijo, je niz strank, ki so toliko politično dejavne, kolikor jim dopuščajo njihove večinoma nedemokratične države. Podporo javnosti črpajo iz svojega socialnega dela, ki je pomemben element islamskega delovanja. Med njimi so najstarejši Muslimanski brati, ki so začeli delovati leta 1928 kot odgovor na zahodno inspirirana nacionalistična gibanja. Sprva so zagovarjali islamsko državo, pozneje pa so zmehčali svoja stališča.

Dva pogleda 
na egiptovske islamiste

Francosko-ameriški antropolog Scott Atran (Talking to the Enemy: Faith, Brotherhood and the (Un)making of Terrorists) je te dni v New York Timesu pisal o Muslimanskih bratih, ki begajo Zahod, vendar niso tako kompetentni, kakor je videti. »V današnjem Egiptu imajo Muslimanski bratje samo kakih 100.000 privržencev, in to v državi, kjer živi več kot 80 milijonov ljudi. Številni ljudje zunaj Egipta so prepričani, da črpajo svojo moč iz tega, da skrbijo za zdravstvo in karitativno dejavnost. Toda najrevnejši v Egiptu niso zelo politično dejavni ... V Kairu, kjer živi 18 milijonov ljudi, imajo samo šest klinik.« Na kairskih ulicah da Muslimanski bratje ne uživajo velike podpore. »Le majhna skupina protestnikov na Trgu osvoboditve se je pridružila njihovim članom pri molitvi (ocene se gibljejo med petimi in desetimi odstotki) in slišati je bilo le redke islamske slogane in pesmi.« »Kar opazujemo v Egiptu, je upor, ki ga vodi digitalno obveščena mladina, pridružile so se jim družine vseh družbenih slojev. Čeprav se je v nekem smislu zgodilo čez noč, so mnogi od teh mladih delovali v zakulisju, neodvisno od Muslimanskih bratov ali kake druge opozicije. Egipčani so precej inteligentni. Redkokdo od tistih, s katerimi sem govoril, verjame, da lahko demokracija pride čez noč.« Piše, da je, medtem ko Muslimanski bratje govorijo o eno- ali dveletnem prehodu, splošno prepričanje celo med zagovorniki demokracije, da bo vojska ohranila nadzor, prave reforme pa bodo sprožene v prihodnjem desetletju.

Ayaan Hirsi Ali, Nizozemka somalskega rodu in znana kritičarka islama, pa, prav tako v Timesu, piše, da se bo pač treba privaditi na Muslimanske brate. Glede sedanje krize v Egiptu misli, da bo ta islamska politična grupacija zelo verjetno zmagala na septembrskih volitvah. »Resda ni bila nikoli na oblasti, toda ima politični program in vizijo, ki ne seže samo do naslednjih volitev, ampak tudi onkraj. Zelo učinkovito opozarjajo Egipčane na to, zakaj bodo druge politične stranke brezbožne in zategadelj katastrofalne za državo. In predvsem se jim je uspelo zasidrati v egiptovsko družbo v oblikah, ki bi se lahko pokazale za ključne.« Iz svoje izkušnje navaja - kot najstnica je bila namreč članica Muslimanskih bratov -, da so skupina, ki presega etnično pripadnost, družbeni razred in celo izobrazbeno stopnjo. Sprašuje se, zakaj so posvetne demokratične sile v Egiptu toliko šibkejše od Muslimanskih bratov. Ne znajo priti na dan s sporočilom, ki bi reklo »da« islamu in »ne« šeriatskemu pravu - govori o kampanji, ki bi poudarila razlikovanje med vero in politiko. Sekularni demokrati bi morali izzvati Muslimanske brate in ne bi smeli zapravljati časa s prepričevanjem volivcev, zakaj je šeriatska vlada zanje slaba. »Drugače kakor Iranci leta 1979 imajo Egipčani pred seboj primer ljudi, ki so se odločili za šeriatsko pravo - Irance - in to obžalovali. 'Zeleno gibanje' leta 2009 v Iranu ni bilo 'ne' samodržcu, temveč 'ne' šeriatskemu pravu.«