Kako se je Gadafiju uspelo obdržati na oblasti

Tripoli - Drugače kot tunizijska armada, katere vrhovni poveljnik se je izrecno postavil po robu predsedniku Ben Aliju in zavrnil njegov ukaz, naj vojska z orožjem razžene demonstrante, in drugače tudi kot egiptovska armada, ki je kmalu po začetku protestov na kairskem trgu Tahrir oznanila, da ne bo streljala na protestnike, libijska vojska ni zmogla zavzeti distance do Moamerja Gadafija. V konfliktu med ljudstvom in diktatorjem ni zmogla zavzeti nevtralne pozicije, ampak je proti demonstrantom neusmiljeno uporabila težko orožje, vključno z letali in helikopterji. Zdaj to slepo vdanost tiranu plačuje z razkolom v lastnih vrstah: en njen del ostaja zvest diktatorju, drugi del je prestopil na stran protestnikov.

Eden od poglavitnih razlogov, da libijska vojska ni bila sposobna zavzeti distance do Moamerja Gadafija, je njena šibkost. Gadafi, ki se je leta 1969 kot 27-letni oficir povzpel na oblast z nekrvavim vojaškim udarom, je nenehno ljubosumno bdel nad tem, da tudi njemu vojska ne bi nekega dne zrasla čez glavo in je poleg in mimo nje zgradil vzporeden, zapleten, in težko pregleden varnostni aparat, sestoječ iz tajne policije, paravojaških brigad, revolucionarnih komitejev in uvoženih tujih plačancev.

Voditelj revolucije bi zato nemara lahko shajal tudi brez regularne vojske, še več, njegov varnostni aparat ni okleval niti za hip, ko je bilo treba napasti vojašnice na vzhodu države, ki so odpovedale poslušnost in se pridružile protestnikom. Široko razvejen, dobro dotiran in brutalen libijski policijsko-varnostni aparat je primerljiv z nekdanjo vzhodnonemško tajno službo Stasi ali romunsko Securitate, vodi pa ga Gadafijev svak Abdulah Senusi. Kar trije Gadafijevi sinovi, 37-letni Sadi, 32-letni Mutasim in 31-letni Hamis so naredili kariero v vojaško-policijskem kompleksu. Gre za sinove Gadafijeve druge žene Safie Farkaš Gadafi, Hrvatice iz Mostarja, ki jo je Gadafi spoznal med študijem na tamkajšnji letalski akademiji JLA.

Paravojaške enote in plačanci

Libija ima poleg tega številne »specialne brigade«, ki jim ne poveljuje vojska, temveč Gadafijevi revolucionarni komiteji. Eni od teh brigad domnevno poveljuje sin Hanibal. Poleg teh ima samodržec na voljo paravojaške enote, »ljudske milice«, ki jim poveljujejo Gadafijevi zaupniki. BBC ocenjuje, da bi šele prestop paravojaških enot na stran protestnikov resno načel Gadafijevo zmožnost, da preživi.

K tem silam je treba prišteti še enote, sestavljene iz plačancev, najetih v tujini; večinoma prihajajo iz Čada, Nigra in drugih afriških držav, v katerih že leta divjajo vojne in oboroženi spopadi. Prav ti naj bi zagrešili večino grozodejstev nad civilnim prebivalstvom – med drugim so menda z ostrostrelskimi puškami streljali na demonstrante, ki so se zbirali na trgih, in nasploh zvesto izpolnjevali ukaze, ki bi se jim libijski vojaki sicer uprli. Čeravno plačancev ni veliko, je njihova lojalnost nevprašljiva.

Plemenski faktor

Tako kot številni drugi arabski revolucionarji, je tudi Gadafi s pridom izigraval nasprotja med posameznimi ljudstvi, ki sestavljajo libijsko družbo in ki deloma še vedno ohranjajo plemensko strukturo. Sam Gadafi pripada ljudstvu Gadafa, ki je eno od manjših. V zadnjih 41 letih so mnogi njegovi pripadniki zasedli ključne položaje v oblastnem aparatu, še zlasti v varnostnih in vojaških strukturah, kar je netilo ljubosumje in zavist pri drugih ljudstvih.

Ne samo v političnem nezadovoljstvu z režimom, ampak tudi v frustracijah, ki deloma izvirajo iz drugorazrednega položaja redne vojske, deloma pa iz tega, da so v armadnih vrstah hitreje napredovali pripadniki Gadafiju ljubših ljudstev (plemen), gre iskati razloge, da so zlasti vojaške enote na vzhodu države Gadafiju tako hitro odpovedale poslušnost in stopile na stran protestnikov, piše Frankfurter Allgemeine Zeitung. Lojalnost do lastnega ljudstva (plemena) je pri njih prevladala nad zvestobo »voditelju revolucije« in njegovemu režimu.