Kairo – Sporočilo egiptovske revolucije je globalno: kljub čedalje ostrejši vladavini kapitala, izginjanju zadnjih ostalin socialne države, militarizaciji in nenačelnim koalicijam so protestniki na Trgu osvoboditve v središču Kaira dokazali, da se ljudska volja lahko postavi nasproti tudi najmočnejšemu represivnemu aparatu in ga z vztrajnostjo in moralno superiornostjo stisne v kot, iz katerega ni mogoče pobegniti. To sporočilo, ki ga je digitalna generacija udejanjila na analognih ulicah, ima zgodovinsko vrednost in dejanski revolucionarni naboj. Časi šminkerske Genove in razvpitega antiglobalizacijskega gibanja so dokončno mimo. Na ulice so odšle dejanske žrtve, ki o svetu govorijo in razmišljajo v prvi osebi množine.
Egiptovska mladina, ki je pred približno dvema letoma po socialnih omrežjih sprožila boj proti diktaturi zlobnih in bogatih starcev, je skupaj s svojimi tunizijskimi tovariši ponižani in razžaljeni, a izobraženi mladini po vsem svetu poslala zelo jasno sporočilo: znebite se strahu in jim, vladajočim despotom, ki v imenu ideologij in religij pobijajo za ohranitev svojih privilegijev, pokažite, kar jim gre. Odmev z ulic Kaira je bilo mogoče slišati od Patagonije do Kamčatke.
Mladi Egipčani in Egipčanke so na ulice odšli, ker niso imeli česa izgubiti in ker so pred njihovimi očmi propadli vsi obstoječi politični, družbeni, verski in ekonomski koncepti. Vseskozi so bili nad ideologijo. Kakršne koli primerjave z vzhodno Evropo so jih motile. Vedeli so, da so po padcu železne zavese komunistične laži zamenjale kapitalistične kraje. Zavestno niso določili svojih voditeljev ali se politično opredeljevali. Namesto da bi lačne novinarje hranili s klišejskimi izjavami o tretjih poteh in družbenopolitičnih alternativah, so pred svetom nastopili osvobojeni ontološkega dvoma. Vedeli so, da lahko verjamejo le še drug drugemu; v njihovih možganih in srcih je detektor laži in prevar ves čas deloval na najvišjih obratih. Niso se bojevali le proti diktaturi, temveč tudi proti svojim staršem in starim staršem, prestrašenim generacijam, ki so pustile, da je politika – kakršna koli že – vodila njihova življenja in jim zaplenila dostojanstvo. Otroci so svoje starše prijeli za roke in jih odpeljali proti Trgu osvoboditve, kjer so jim dali – so nam dali – lekcijo o svobodi, dostojanstvu, miroljubnosti in etiki. V fevdalni svet, v katerem vse bolj vladajo sužnjelastniški odnosi, so vrnili upanje.
Za svobodo so bili pripravljeni umreti. Le z najvišjo mogočo stopnjo tveganja je mogoče dokazati, da misliš resno. Že vse od začetka so vedeli, da ima oblast na voljo le dve možnosti: ponovitev pokola s Trga nebeškega miru ali privolitev v spremembe. Do pokola ni manjkalo veliko. Kazalo je, da je neizogiben. Režim je storil vse, da bi protestnike prestrašil in jim vzel iniciativo. Hotel jih je izzvati v odprt obračun. Hosni Mubarak in njegov prvi operativec Omar Sulejman sta vojski v nedeljo, 30. januarja, ukazala, naj protestnike s trga Tahrir razžene s silo. Nad Kairo sta poslala vojaške lovce F-16, ki so nad nasprotniki režima prebijali zvočni zid. Kar nekaj tankov je na ulicah egiptovske prestolnice že prižgalo svoje motorje. A v tistih – odločilnih – trenutkih, se je skupina generalov odločila, da ne bo obračunala s svojim ljudstvom, kar je egiptovski vojski omogočilo, da je prihodnje dni izvedla morda najelegantnejši vojaški udar v moderni zgodovini. Udar, ki je sprva deloval kot slepilni manever, potem pa so ga protestniki spregledali in kot svojo ključno zahtevo po Mubarakovem odhodu postavili čimprejšnji prenos moči z vojske na civilno oblast. Vojaški vrh, ki je doslej deloval modro in hkrati prebrisano, se je zaobljubil, da bo to storil, a jedro protestnikov, ki je začelo ljudsko vstajo, bo generalom ves čas gledalo pod prste.
Mali brat vas opazuje.