Kje se skrivajo Gadafijeve milijarde

Med sankcijami, ki jih je konec tedna proti režimu libijskega polkovnika Moamerja el Gadafija sprejel varnostni svet OZN, je ob odmevnem in prvič v tej obliki sprejetem uradnem pozivu varnostnega sveta Mednarodnemu kazenskemu sodišču (ICC) v Haagu, naj začne preiskavo o morebitnih zločinih libijskih oblasti nad demonstranti, tudi sklep o zamrznitvi diktatorjevega premoženja in premoženja njegove družine. Toda o tem premoženju se zgolj ugiba, nihče pa ne ve točno, kje vse je shranjeno. Večina poznavalcev je sicer prepričana, da si je libijski polkovnik med dvainštiridesetletno vladavino zagotovo nagrabil veliko denarja. Dovolj bi bilo pregledati libijske letne prihodke od nafte in plina in jih primerjati z uradnimi državnimi bilancami, pa bi bilo najbrž zelo hitro jasno, kako velika je »milijardna luknja«, je o Gadafijevem premoženju, na primer, zapisal londonski Guardian. Britanski dnevnik je namreč prepričan, da so vsi tisti naftni dolarji, ki jih država ni takoj porabila, zanesljivo končali na zasebnih bančnih računih polkovnika in njegovih sinov. Ti računi pa da so razpršeni »povsod po svetu«. A ker nihče ne ve točno, kje, so ugibanja o premoženju diktatorja in njegove družine še vedno nepreverljive špekulacije, kako to premoženje zdaj »zamrzniti«, pa je najbrž še večja špekulacija.

Po skrivnih podatkih, do katerih se je menda dokopal britanski dnevnik, ime družina Gadafi milijarde dolarjev na tajnih računih v Dubaju, domnevno pa tudi v nekaterih drugih zalivskih in južnoazijskih državah. Tudi po pisanju Financial Timesa, ki se sklicuje na WikiLeaks in razkrite depeše ameriških veleposlanikov, je Gadafijev »finančni imperij« ogromen, o njem pa se zdaj menda srdito prepirajo njegovi sinovi. Toda na vprašanje, kako velik je ta »imperij«, ne zna nihče odgovoriti. Po eni strani so za to menda krive libijske javne finance, ki nikoli niso ločevale med državnim premoženjem in Gadafijevim zasebnim premoženjem, kajti polkovnik in člani njegove družine so z državnim denarjem vedno ravnali, kakor da bi bil njihov. Po drugi strani je bil tako zastavljen tudi sam sistem imenovanj in kadrovanja na najvišjem državnem vrhu. Večino ključnih državnih uradnikov, med njimi tudi šefa libijske centralne banke, je vedno izbral Gadafi osebno, zato so mu bili ti uradniki vedno absolutno zvesti. Polkovnik pa je, kakor vedo povedati nekateri današnji libijski oporečniki, vedno sam odločal o vseh pomembnejših investicijah in tudi o tem, za kaj bo denar sploh porabljen.

Tega denarja pa v Libiji nikakor ni bilo malo. Še lani je država načrpala 2,6 milijona sodov nafte na dan, kar je približno dva odstotka dnevne svetovne proizvodnje, z nafto pa je zaslužila približno 45 milijard dolarjev. Leto pred tem je po uradnih podatkih načrpala približno 1,6 milijona sodov na dan in pobrala 35 milijard. Najmanj polovica vsega od nafte pobranega denarja pa je šla po trditvah libijskega odvetnika in člana haaškega mednarodnega kazenskega sodišča Al Hadija Šalufa od leta 1969 dalje na zasebne račune Gadafijevega klana. Libijski voditelj je namreč po Šalufovih trditvah vedno imel ločen račun za svoje prihodke od nafte, zato da so ocene, da polkovnik premore približno 82 milijard dolarjev, napačne. Te številke so iz devetdesetih let, dejanska vsota pa je danes veliko večja, trdi odvetnik.

Tako menijo tudi v vrstah libijske opozicije, ki premoženje Gadafijeve družine ocenjuje na približno 150 milijard dolarjev. Naftni prihodki države so po njihovem prepričanju v veliki meri končali v žepih polkovnikovega klana tudi zato, da je potem iz tega denarja lahko financiral svojo zasebno najemniško vojsko, ki je ščitila režim in vse njegove institucije.

Kako zlahka je Gadafi obračal milijarde dolarjev, kažejo tudi nekateri podatki, ki so jih te dni objavili časopisi po svetu. Polkovnik je, na primer, leta 2006 ustanovil Libyan Investment Authority, neke vrste libijski državni sklad, prek katerega je menda doslej investiral v različne projekte v tujini že več kot 60 milijard dolarjev. Sklad vlaga denar v banke, časopise, športne klube in tudi v avtomobilsko industrijo, tako da ima Libija, po pisanju Guardiana, samo v Italiji v lasti že več kot sedem odstotkov bančnega sektorja, skoraj tri odstotke Fiata in 7,5 odstotka torinskega nogometnega kluba Juventus. Po trditvah Financial Timesa pa je menda Gadafi po katastrofalnem potresu v italijanskem mestu L'Aquila leta 2009 samo v obnovo tamkajšnje hotelske verige osebno vložil skoraj 22 milijard dolarjev.