Korak iz kvazidržav

V eni od analiz bližnjevzhodne revolucije citirajo izjavo nekega mladega zdravnika iz Kaira, ki je pred začetkom revolucije na Trgu Tahrir govoril o tem, kako Egipčani vse bolj postajajo nekakšna »kvazidružba«. »Mi se pretvarjamo, da delamo, oni se pretvarjajo, da nas plačujejo. Mi se pretvarjamo, da imamo radi svoje voditelje, oni se pretvarjajo, da delujejo v naše dobro. Mi se pretvarjamo, da se ravnamo po zakonih, oni se pretvarjajo, da jih izvajajo.«

Prejšnji teden so na Bližnjem vzhodu zaznamovali korak iz tega virtualnega obdobja, v katerem so se arabske države dolgo pretvarjale, da se ne dogaja nič vznemirljivega, da se njihove države pospešeno razvijajo in so diktature njihova naravna izbira. Egipčani, Tunizijci in zdaj Libijci so skočili na trda tla, kjer ne obstajajo iluzije, in zahtevali pravo delo, za katerega bodo resnično plačani, prave voditelje, ki bodo resnično delali v njihovo dobro, in ne na koncu sprejetje zakonov, ki jih bodo ljudje resnično spoštovali, država pa dosledno izvajala.

Vse, kar je mogoče s te razdalje vedeti o bližnjevzhodnih revolucijah, pa je zgolj »kvazirazumevanje« posebnih razmer v vsaki od razburkanih držav. Čeprav jih radi vse skupaj uvrstimo v kategorijo »prodemokratične vstaje«. A Egipt in Libija nista nič več ista zgodba. Čeprav bi lahko bili motivi za upor v obeh državah enaki, se zdaj tam dogajata povsem različni drami.

Malokdo se lahko upre primerjavi Bližnjega vzhoda z vzhodno Evropo konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Tudi tam so se ljudstva dvigala s podobnimi gesli, tudi tam so ljudje zahtevali boljše življenje in demokracijo. A tudi tam so, denimo, Čehi vse to doživljali drugače kot Slovaki in Srbi drugače kot Hrvati. Eni so se razšli v miru, drugi v krvi. In več ko je bilo na oltar postkomunistične preobrazbe položenih življenj, bolj je bila ta družbena in politična tvorba krhka ter bližja iluziji »kvazidemokracije«. Vse bolj se mi zdi, da se bo nekaj podobnega zgodilo tudi na Bližnjem vzhodu.

V tem trenutku se tam zastavlja veliko več vprašanj, kot je na voljo odgovorov. Jasno je le eno: arabski svet je vzklikal parole, ki jih že nekaj časa vzklikajo vsi tisti, ki so padli iz vagona globalizacije. »Hočemo hrano!«, »Hočemo delo!«, se razlega po našem planetu, in to tako v Egiptu, Libiji, Kitajski ali Hrvaški.

Najhuje pa je to, da na obilico pravih vprašanj ni dovolj prepričljivih odgovorov. Se bodo zdaj Egipčani pretvarjali, da so odpravili diktaturo, svet pa se bo vedel, kot da je to nekaj fantastičnega? Kaj se bo v prihodnje dogajalo v Libiji? Kdo je naslednji na vrsti? Kitajska? Severna Koreja? Ali morda kakšen povsem nepričakovan vir istega družbenega požara. V vsakem primeru pa je napočil čas za tisto, kar se že predolgo prelaga: za temeljito reformo globalizacije.