Libija: Kam s pozabljenimi?

Samo v zadnjih dneh je zahodno libijsko mejo s Tunizijo po navedbah humanitarnih organizacij prečkalo več kot 20.000 ljudi. Kaotični prizori, ki so v Ras Adžiru, enem najbolj frekventnih mejnih prehodov, v nedeljo povzročili trenutke napetosti med prebežniki, kažejo obrise resne humanitarne krize.

Objavljeno
28. februar 2011 18.11
Jure Kosec, zunanja politika
Jure Kosec, zunanja politika
Za preobremenjene varnostne sile in človekoljubne delavce na eni strani ter trume migrantov, ki prihajajo iz vseh delov države, na drugi, razmere postajajo čedalje bolj nevzdržne. Sprva na mejnih prehodih in nato še na razmeroma varnih tunizijskih tleh vrstam čakajočih ni videti konca.

Medtem ko države, vsaka na svoj način, nadaljujejo z evakuacijo prebivalcev iz Libije, se prehodne oblasti v sosednjih Tuniziji in Egiptu izrednim razmeram le s težavo prilagajajo. Med prebežniki, ki tudi po več dni ostajajo na tunizijskih ulicah, še vedno prednjačijo Egiptčani. Ob pogledu na državljane drugih držav, ki se z organiziranimi prevozi bodisi po morju bodisi po kopnem vračajo nazaj domov, sta njihova stiska in obup čedalje globja. Mnoge od njih so presežene kapacitete nastanišč prisilile, da noči preživljajo na odprtem. »Tu smo spali, na mrazu, na asfaltu,« sredi ulice pove Mustafa Šahen, ki se je tisočim sonarodnjakom pridružil v soboto. Na ladjo, katere prihod jim obljubljajo organizatorji, on in skupina ljudi, ki ga obkrožajo, po poročanju AFP čakajo že več dni.

»Gre za humanitarno krizo, naše zmožnosti, da ljudjem nudimo nastanišče, so iztrošene,« med drugim pove Monji Slim, regijski predstavnik Rdečega križa, ki rešitev vidi predvsem v večji angažiranosti mednarodne skupnosti. Zadnji teden v februarju je mejo med Libijo in Tunizijo po navedbah evropske komisije prečkalo prek 50.000 ljudi, večinoma tujih delavcev. Kar povzroča skrbi, so tisti, ki tam ostajajo. Strah, ki jim ga ob zapuščanju propadajoče države vcepi peščica pripadnikov libijskih sil, mnoge spremlja še dolgo potem. Pripadniki libijske vojske, ki kontrolne točke izkoriščajo za širjenje groženj, so v svojih svarilih navadno zelo eksplicitni, predvsem ko gre za vprašanje ugleda njihove države. Grožnje s smrtjo in z resnimi posledicami za vse, ki bodo sledili v naslednih migracijskih valovih, niso redkost.

Usoda Afričanov iz subsaharskih držav

Po navedbah humanitarnih organizacij na tisoče tujih delavcev iz različnih razlogov medtem še vedno ostaja ujetih. Čedalje večji problem, tokrat na strani protivladnih protestnikov, predstavljajo Afričani, ki izvirajo iz subsaharskih držav. Očitek, da je med njimi veliko Gadafijevih plačancev, skupine nasprotnikov libijskega voditelja po izpovedih prič vodi k organiziranim gonjam zoper nekatere od njih. Po neuradnih podatkih je v zadnjih dneh življenje izgubilo več deset temnopoltih delavcev. Na neupravičeno povezovanje temnopoltih Afričanov z nasiljem oblasti v Tripoliju so medtem že opozorile nekatere nevladne organizacije. Hein de Haas z Mednarodnega inštituta za migracije v izjavi za katarsko televizijo Al Džazira v njih vidi najbolj ranljiv del imigrantske populacije v Libiji. Poleg podatkov o njihovem izkoriščanju, države, iz katerih izvirajo, zanje v večini primerov slabo poskrbijo.

»Afriške imigrante se čedalje bolj povezuje z nasiljem in množičnimi poboji, organiziranimi s strani libijskih oblasti; bojazen, da se bo obračunavanje nadaljevalo tudi po Gadafijevem padcu, je s tem upravičena,« še poudari Haas.