Lista za odstrel na pragu Evrope

Za zdaj naslednja domina je Egipt. Na tem območju, razen Izraela, pravzaprav ni države, v kateri bi vladala demokracija, večina, spet z izjemo Izraela in z nafto bogatih držav ob Perzijskem zalivu, pa jih je tudi revnih ali vsaj zaostalih. Vzrokov za takšne razmere je več, vsekakor pa je najpomembnejši dolgoletna vladavina nesposobnih diktatorjev in dinastij; takšni vladajo tudi ob Perzijskem zalivu, vendar jih tam pred revščino rešuje reka naftnih dolarjev.

K Bližnjemu vzhodu običajno prištevamo območje, ki ga pokrivajo Bahrajn, Egipt, Katar, Kuvajt, Irak, Iran, Izrael, Jemen, Oman, Jordanija, Saudska Arabija, Sirija in Združeni arabski emirati. Tradicionalno so k Bližnjemu vzhodu prištevali še Ciper in Turčijo, vendar se danes zdi, da nekako ne sodita več tja. Gre torej za večinsko muslimansko območje. Islam je prevladujoča vera tudi v Magrebu – Alžiriji, Libiji, Maroku in Tuniziji. Njegov del je še Zahodna Sahara, toda ta je nedelujoča država pod maroško okupacijo.

Diktature

Na obširnem območju, ki se razteza od Atlantskega oceana do Perzijskega zaliva, je samo ena država, ki bi jo lahko označili kot delujočo demokracijo liberalnega tipa, Izrael. Pa še pri tej se pojavljajo težave, saj ima že več desetletij okupiran del vsaj ene tuje države – Golansko višavje je v šestdnevni vojni leta 1967 iztrgala Siriji in malo možnosti je, da bi ga kdaj vrnila – poleg tega pa nikakor noče dovoliti Palestincem na Zahodnem bregu in v Gazi, da bi ustanovili lastno državo. Vendar vsaj za Jude, osnovne prebivalce države, demokracija nedvomno deluje, in v tem pogledu so svetlobna leta pred drugimi.

Dokaj demokratičen sistem ima tudi severni sosed Izraela, Libanon, vendar je tako samo uradno. Zaradi navzkrižja interesov Izraela in Sirije ter njenega zaveznika Irana, kar je predvsem posledica državljanske vojne v letih od 1975 do 1990, je Libanon v brezupni blokadi in se nikakor ne more vrniti v cvetoči čas z začetka 70. let, ko je bil njegova prestolnica Bejrut svetovljansko mesto in so ga imeli za vzhodni Pariz.

Vse druge države na območju so daleč od demokracije. Nekaj je monarhij, nekaj pa republik. Če začnemo na zahodu, je prva republika Alžirija. Druga največja afriška država je bila od osamosvojitve na začetku 60. letih prejšnjega stoletja do prvih večstrankarskih volitev leta 1991 enostrankarska diktatura. Ko se je pred dvema desetletjema za naklonjenost volivcev prvič pomerilo več strank, so zmagali islamisti, vendar je vojska izvedla prevrat in prevzela oblast. Med njo in islamskimi uporniki se je začela državljanska vojna, ki se je vlekla skoraj desetletje in se je končala s polomom upornikov. Leta 1999 je vojska na oblast postavila predsednika Abdelaziza Butefliko.

Ta je na oblasti še danes. Ker je ustava dovoljevala samo dva petletna predsedniška mandata, jo je dal konec leta 2008 v parlamentu spremeniti. Domnevni predstavniki ljudstva so prepoved odpravili, in 73-letni Buteflika je leta 2009 na zrežiranih volitvah zlahka osvojil tretji zaporedni mandat. Predsednik bo lahko, dokler bo hotel, kar najbrž pomeni do smrti ali do revolucije, ki je po mnenju analitikov zelo verjetna.

V alžirski vzhodni sosedi Tuniziji se je revolucija že zgodila, ko je pred slabim mesecem zaradi ljudskih protestov pobegnil 74-letni predsednik Zin el Abidin Ben Ali s svojim družinskim klanom in menda z veliko državnega denarja. V državi, priljubljeni tudi pri turistih iz Slovenije, bodo po skoraj četrtstoletni Ben Alijevi vladavini zdaj morda res dočakali bolj sproščene čase. Neke vrste ljudsko vstajo je ta teden doživela tudi Libija. Veliki socialistični ljudski libijski arabski džamahiriji, kakor se veličastno glasi njeno uradno ime, že od vojaškega udara leta 1969 vlada zdaj 68-letni Moamer el Gadafi.

Čeprav nima nobenega uradnega položaja, se ve, kdo drži vse niti v rokah. To ve celo Borut Pahor, saj je Gadafija že dvakrat osebno prepričeval, naj da gradbene posle slovenskim podjetjem, predvsem SCT-ju. Vendar je vedno bolj očitno, da bosta dve kameli, ki ju je dobil od voditelja džamahirije, največji dosežek slovenske gospodarske diplomacije. Da je bil Gadafijev položaj tako dolgo trden, je najbolj zaslužna nafta, s prihodki katere je lahko diktator vzdrževal relativni socialni mir v državi. Po protestih v zadnjem tednu pa je postalo jasno, da blaginja – seveda v primerjavi s sosednjimi, revnejšimi državami – ni vse. In da so štiri desetletja povsem dovolj, da se Gadafi poslovi. A sam v odhod očitno ne bo privolil, saj so v četrtek varnostne sile proti mirnim demonstrantom v mestih Al Baida in Bengazi uporabile ostro strelivo. Protesti in napadi na protestnike se nadaljujejo in po podatkih organizacije Human Rights Watch so v njih do sobote ubili že 84 ljudi.

Najbolj vzhodna od severnoafriških diktatur je Egipt. Skoraj tri desetletja mu je vladal 82-letni Hosni Mubarak. Vendar se je njegova era pred dobrim tednom končala. Vprašanje pa je, ali to pomeni novo diktaturo, vladavino vojske, vzpon islamskih skrajnežev ali neko bolj zmerno obliko vladavine, če že prave demokracije v takšnem okolju ni mogoče pričakovati.
Tudi druge bližnjevzhodne republike so daleč od demokracije. Pookupacijski Irak seveda še zdaleč ni postal država, kjer bi vladalo ljudstvo – če anarhije ne štejemo za popolno demokracijo –, in je za življenje eden najbolj neprijaznih delov sveta. V Jemnu na jugu Arabskega polotoka, kjer od leta 1978 vlada 68-letni Ali Abdulah Saleh, so letos januarja izbruhnili neredi, zaradi katerih je samodržec obljubil, da na volitvah leta 2013 ne bo več kandidiral, vendar je veliko vprašanje, ali bo s tem zagotovilom pomiril nezadovoljstvo prebivalstva, ki ga še vedno poskuša zrušiti po scenariju, napisanem v Tuniziji. Tudi diktatura muslimanske duhovščine v Iranu, kjer je marionetni predsednik neotesani Mahmud Ahmadinedžad, dejanski vodja države pa je 71-letni ajatola Ali Hamnei in njegova verska klika, ni tako trdna, kot se je zdelo. To so najbolj krvavo pokazali protesti proti domnevno zrežiranim predsedniškim volitvam poleti 2009, ki jih je oblast nasilno zadušila. Zdaj z uspehi v Tuniziji in Egiptu opogumljena mladina – večina Irancev je mlajših od 30 let in jim okostenela vladavina duhovščine vedno bolj preseda – poskuša z novo vstajo proti oblasti bradatih starcev.

Dinastije

Državam, ki niso republike, na območju med Atlantskim oceanom in Perzijskim zalivom vladajo dinastije. Ena med njimi, Sirija, je republika, druge so monarhije v različnih oblikah. Sirija je zelo zanimiva predvsem zaradi tega, ker se je v njej zgodil dokaj redek uspešen dinastičen prenos oblasti v republikah, z očeta Hafeza na sina Bašarja al Asada. Prav s tem namenom so leta 2000, ko je po treh desetletjih vladanja umrl Hafez, napisali spremembo ustave, s katero so zahtevano starost za predsednika znižali s 40 na 34 let; točno toliko je bil namreč takrat star Bašar. Sicer je nekoliko omilil brutalno oblast očeta – tega z oblasti ni odnesla niti izgubljena vojna z Izraelom leta 1973 – vendar je Sirija še vedno trdna diktatura. Čeprav so se ta teden tudi tam začeli manjši protesti proti režimu, si je le težko zamisliti, da bi se v Damasku zgodilo kaj podobnega kot v Tunisu ali Kairu.

Druge države, ki jim vladajo dinastije, so monarhije. V Magrebu je samo ena, kraljevina Maroko; zanimivo je to tudi edina država v Severni Afriki, v kateri do zdaj ni bilo protirežimskih nemirov. V zadnjem času pa so imeli vstaje že v dveh bližnjevzhodnih kraljevinah, Jordaniji, vkleščeni med Izrael, Libanon, Sirijo, Irak in Saudsko Arabijo, ter v miniaturni otoški kraljevini Bahrajn ob zahodni obali Perzijskega zaliva. V prvi je kralj Abdulah II. pod pritiskom januarskih demonstracij odstavil premiera Samirja Rifaija, vendar opozicija, tako liberalna kot islamistična, pričakujeta bolj korenite reforme, na primer volilne zakonodaje, in ustavne spremembe, s katerimi bi kralju odvzeli nekaj sedanjih, precej velikih pooblastil. V monarhijo vsaj za zdaj nihče ne dvomi, kritiziranje kralja pa je tako ali tako prepovedano.

V Bahrajnu so demonstracije dosegle vrh v četrtek, ko je med napadom na protestnike v glavnem mestu Manama policija ubila najmanj štiri, ranila pa približno 200 ljudi. Demonstranti so na Bisernem trgu v prestolnici vztrajali od torka, policija pa se je nanje spravila brez opozoril v četrtek zgodaj zjutraj. Po zatrtju demonstracij je nadzor s tanki in oklepniki prevzela vojska. Bahrajn je večinsko šiitska država, vendar je na oblasti sunitska kraljeva družina, na čelu s kraljem Hamadom ibn Iso al Kalifom in premierom, kraljevim stricem, princem Kalifom ibn Salmanom al Kalifom; ta je na položaju že od leta 1971, in to ne glede na menjave monarhov in volitve, saj ga postavlja kralj. Demonstranti so zahtevali predvsem premierov odhod in bolj demokratično postavljanje prvega ministra. Kaj si o tem misli vladajoči dvojec, se je pokazalo v četrtek zjutraj.

Na Bližnjem vzhodu je tudi nekaj monarhij, ki za zdaj še niso doživele demonstracij: emirat Kuvajt pod oblastjo družine al Sabah, Združeni arabski emirati, zveza manjših monarhij, ki jim vlada predsednik Kalifa bin Zajed al Nahjan, sicer emir Abu Dabija, enega od emiratov, absolutistični sultanat Oman pod žezlom sultana Kabusa bin Saida al Saida, emirat Katar z dinastijo al Tani – emir je zdaj Hamad bin Kalifa al Tani, premier pa njegov sorodnik Hamad bin Jasim bin Džaber al Tani – in seveda ena najpomembnejših držav Bližnjega vzhoda, Saudska Arabija. Tej absolutistični kraljevini od ustanovitve leta 1932 vlada dinastija Saud. Trenutni kralj je 87-letni Abdulah bin Abdul-Aziz al Saud, sin ustanovitelja države Ibn Sauda. Od tod prihaja tudi terorist številka ena Osama bin Laden. Ker je Saudska Arabija pravo leglo islamskih skrajnežev in ji že dolga leta vladajo ostareli sinovi Ibn Sauda, se je pred nekaj leti zdelo, da je le še vprašanje časa, kdaj se bo trhla dinastija, sestavljena iz več kot 3000 princev, sesedla sama vase. Takrat je bila pod hudim terorističnim pritiskom radikalnih islamistov. Očitno pa so Saudi strnili vrste in tako učinkovito zatolkli opozicijo, da zdaj, niti pod vplivom vrenja v okolici, ni sposobna dvigniti glave.