Moamer Gadafi: vojak in politik s poslanstvom

Prvega septembra 1969 je skupina mladih libijskih častnikov izpeljala briljanten državni udar. Ta je za vselej odplaknil bolehnega 79-letnega kralja Idrisa, ki se je ravno takrat zdravil v Turčiji. Libijo so tedaj zaradi nafte poznali vsi. V tistih letih je njen izvoz denimo prekašal količine nafte, ki sta jih v svet pošiljala Kuvajt in Saudska Arabija. Toda mladih prevratniških častnikov ni poznal nihče. Niti v sosednjem Egiptu ne, kjer so si na svoji zahodni meji že od nekdaj želeli zanesljivega partnerja. V Kairu so bili trdno prepričani, da bodo za prevrat poskrbeli visoki častniki in generali, s katerimi so bili tedaj ves čas v tesni navezi. Toda mladi stotnik Moamer Gadafi, ki je kmalu zatem preskočil v čin polkovnika, je tedaj presenetil vse. In presenečal je pravzaprav vseh 41 let revolucije, ki pa ji zdaj dokončno pojenjuje sapa. Libijci so se naveličali zelene diktature in svojega večnega »brata vodje«. Upati je, da bo Gadafi, ki bo junija dopolnil 69 let, razumel njihovo sporočilo in da bo odšel brez dodatnega prelivanja krvi. Mrtvih je bilo namreč v dosedanjih nemirih že tako in tako preveč.

Moamer Gadafi, rojen v beduinski družini v Sirti na sredozemski obali, se je vedno štel za vojaka in politika s poslanstvom. Imel se je za nekakšnega dediča velikega Omarja al Muhtarja, legendarnega voditelja cirenajškega upora proti italijanski okupaciji, ki so ga fašisti obesili 16. septembra 1931, pred 20.000 Libijci, in ga nato pokopali v Bengaziju, na pokopališču Sabri. Na uradne obiske v Italijo zdaj vedno prihaja z njegovo fotografijo. In vrsto let se je štel tudi za nekakšnega dediča egiptovskega voditelja Gamala Abdela Naserja, ki je bil njegov veliki idol. Naser je s svojo revolucijo resno predramil Arabce, njegove ideje panarabizma pa se je najbolj vneto oprijel prav mladi Gadafi.

Libija je že zaradi geografske lege ves čas sodila k Magrebu, zahodnemu delu arabskega sveta, toda Gadafija je kljub temu vselej vleklo predvsem v Mašrek, k arabskim bratom na vzhodu. Uradno se je sicer poskušal združiti s Tunizijo, s takratnim voditeljem Habibom Burgibo, toda njegove misli so bile ves čas predvsem v Egiptu. Združitev je kar nekaj let ponujal obema velikima voditeljema: Naserju in Sadatu. Toda ne z enakima ciljema. Naserju je vsiljeval Libijo, medtem ko je Sadatu poskušal ukrasti Egipt. In pri tem ni znal nehati. Leta 1980 je Kairu denimo ponudil 500 milijonov dolarjev v zameno za Naserjeve posmrtne ostanke, ki bi jih rad za vselej pokopal v Tripoliju. Toda Sadat je ponudbo seveda zavrnil.

Moamer Gadafi je bil ves čas svoje dolge politične kariere nekakšen posebnež. Politik, ki je znal provocirati. Z izjavami o podpori gverilskim organizacijam ZDA in pošiljkami orožja Irski republikanski armadi. Izraelce je razjezil s pokopom petih Palestincev, ubitih med pokolom na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972, ko jih je v Tripoliju razglasil za heroje. Britancem je nacionaliziral British Petroleum, ki je po revoluciji še ostal v Libiji. To je storil za kazen, ker London Iranu ni preprečil zasedbe treh majhnih arabskih otokov v Perzijskem zalivu. In ves čas je bil v laseh z Američani. Še zlasti z Ronaldom Reganom. Ta ga je v sveti jezi nekoč razglasil za »steklega psa Bližnjega vzhoda«. Libijska vojska je namreč leta 1981 sestrelila dva ameriška lovca, ki sta »zašla« v libijski zračni prostor. Američani so udarec vrnili leta 1986. Z bombardiranjem Tripolija in Bengazija. Tedaj je umrla tudi Gadafijeva posvojena hči Hana, ki ji je ameriški temnopolti pevec Lionel Richie na slovesnosti ob 20. obletnici napada pred petimi leti posvetil posebno pesem ...

Nenehne libijske konfrontacije z Zahodom so vrhunec dosegle po tragediji Panamovega potniškega letala nad škotskim Lockerbiem leta 1988, ko je umrlo 270 ljudi. Američani so krivdo za bombni atentat pripisali Libiji in nato v devetdesetih letih v varnostnem svetu OZN posledično poskrbeli za izjemno ostre sankcije, ki so Tripoli praktično odrezale od sveta. Gadafiju so tedaj obrnili hrbet celo njegovi najtesnejši arabski zavezniki. Med njimi kajpak tudi egiptovski predsednik Hosni Mubarak, ki se Američanom ni smel in ne hotel zameriti. Libijski voditelj je tedaj spet reagiral po svoje. Varnostni svet Združenih narodov je brž prekrstil v teroristični svet Združenih držav ...

Dobro desetletje po uvedbi sankcij je Libija priznala krivdo za tragedijo nad Lockerbiem in privolila v izplačilo 2,7 milijarde dolarjev odškodnine sorodnikom žrtev nesreče. Sankcij je bilo konec in tuji voditelji so si pri Gadafijevih v Tripoliju spet začeli podajati kljuke. Denar namreč ne pozna ideoloških predsodkov. Te si vselej izmišlja zgolj politika. Toda ker večina naftnega denarja praviloma vedno konča v žepih klanov, ki so blizu vrhu, je zdaj dokončno zavrelo tudi na ulicah libijskih mest. Samopašnemu diktatorju je nekoč obrnil hrbet ves svet, zdaj mu je to storil lastni narod. Kar je seveda veliko huje. Brez podpore sveta je nekaj časa mogoče preživeti, brez podpore lastnega naroda pa nikakor. Napočil je torej čas za odhod.