Mubarak bi se poslovil septembra, protestniki za takojšnji odstop

Kairo - »Ne bom kandidiral za nov mandat. Nikoli nisem nameraval kandidirati za še en mandat,« je v nagovoru narodu dejal Hosni Mubarak. To je bil šele njegov drugi nastop na televiziji, odkar so državo minuli teden zajeli množični protesti, na katerih ljudstvo zahteva, da 82-letni predsednik po 30 letih odide z oblasti.

Protestniki z nagovorom Mubaraka niso bili zadovoljni. Tudi po koncu predsednikovega govora protestniki niso želeli zapustiti osrednjega kairskega trga Tahrir in še naprej zahtevajo, da odstopi.

Tudi bivši generalni direktor Mednarodne agencije za jedrsko energijo in Nobelov nagrajenec za mir Mohamed el Baradei je zavrnil Mubarakovo napoved o umiku v septembru. »Ljudje želijo, da Mubarak gre, saj je izgubil legitimnost,« je el Baradei dejal za televizijo Al Arabija. El Baradei je tudi podprl zahteve protestnikov po takojšnjem odstopu Mubaraka.

Protestnike je v svoji izjavi podprl tudi predsednik ZDA Barack Obama z besedami »slišimo vaš glas«. Obama je poudaril, da se mora proces prenosa oblasti v Egiptu začeti takoj ter da bodo ZDA z veseljem priskočile na pomoč v obdobju tranzicije. Prvi mož ZDA je dejal, da njegova država nima pravice narekovati dogajanj v Egiptu, a da mora vsaka tranzicija vključiti glas opozicije ter svobodne in poštene volitve.

V nastopu v soboto je Hosni Mubarak prvič v zgodovini svoje vladavine imenoval podpredsednika, preoblikoval je vlado in obljubil reforme.

Sinoči pa je v govoru napovedal še olajšanje strogih pravil, ki zadevajo kandidature na volitvah. Izrazil je tudi upanje, da bo nova egiptovska vlada izpolnila pričakovanja ljudi, predvsem kar zadeva socialne reforme in zagotovitev dela.

Sicer pa je v govoru tudi okrcal protestnike. Kot je dejal, so se protesti začeli zakonito, a so jih nato »zmanipulirale politične sile«, kar da je vodilo v grožnjo varnosti države, poročajo tuje tiskovne agencije.

»Dogodki minulih dni od nas zahtevajo, da izberemo med kaosom in stabilnostjo,« je poudaril. Pri tem pa je izključil možnost, da bi odšel v izgnanstvo. »V tej državi bom umrl,« je dejal.

Egiptovski predsednik je ob tem še dodal, da je od nekdaj skušal le služiti narodu in ščititi državo. Kot je dejal, je ponosen, da je služil Egiptu, o njegovi vlogi pa da bo sodila zgodovina. Govor pa je zaključil z besedami, naj Bog varuje to državo in ta narod.

Mubarakov govor je spremljala tudi množica protestnikov, ki so se ves dan zbirali trgu Tahrir, njihovo število pa je po ocenah varnostnih virov doseglo milijon. Ko je Mubarak govor končal, so se na trgu zaslišali vzkliki veselja, pa čeprav protestniki sicer zahtevajo Mubarakov takojšen sestop z oblasti. (BBC, STA)

»Utrujeni smo, a zgodovine se ne zamuja«

Trg osvoboditve (Tahrir) v egiptovski prestolnici se je v torek polnil od zgodnjih jutranjih ur. Tisoče in tisoče ljudi je iz vseh smeri prihajalo v središče protestov proti režimu predsednika Hosnija Mubaraka. Kljub velikanski množici ljudi in veliki stopnji napetosti so bile demonstracije mirne in polne dobre volje.

Ljudje so vzklikali, naj Hosni Mubarak odide ali pa mu bo sodilo ljudstvo. »3, 2, 1, ... svoboda!« je bobnelo po ulicah egiptovske prestolnice, po kateri so množično in ponosno stopali odločni protestniki. Vojska, ki je v noči s ponedeljka na torek močno povečala svojo navzočnost na ulicah Kaira, se do zaključka naše redakcije držala svoje obljube in v proteste ni posegala. Nasprotno: videl sem številne vojake, ki so se pomešali med protestnike.

Na trgu Tahrir so vihrale egiptovske zastave. Tisoče in tisoče Egipčanov vseh družbenih slojev in starosti, ki so se neustavljivo zgrinjali proti trgu, je delovalo popolnoma enotno. Na enem izmed plakatov je pisalo, da ljudske volje ni mogoče premagati. »Ko govori ljudstvo, morajo vsi poslušati.« Naši sogovorniki so bili prepričani, da so Hosniju Mubaraku in njegovemu režimu štete ure.

»Vse težave so danes pozabljene. To je zgodovinski trenutek. Na ulicah se je zbral ves Egipt. Naše sporočilo je skupno in preprosto: Mubarak, odidi! Danes še ima možnost, da odide v miru in dostojanstveno. Če bo vztrajal na oblasti in poskušal obračunati z ljudmi, ga čaka huda kazen. Ljudsko maščevanje. A jaz sem prepričana, da bo Mubarak odstopil v prihodnjih 24 urah in omogočil mirno tranzicijo,« mi je v dopoldanskih urah razlagala Farida Elkean, profesorica arabskega jezika na prestižni ameriški univerzi v Kairu. »Moji nadrejeni so vse študente poslali domov in za nedoločen čas zaprli univerzo. Močno upam, da bodo kmalu nadaljevali pouk, in to v novem, svobodnem Egiptu,« je nadaljevala gospa Farida, ki je med lahkotnim prepirom s svojimi prijatelji dodala, da je bil Hosni Mubarak dolgo časa dober predsednik in voditelj. »Zato močno upam, da bo dovolj pameten, da čim prej odstopi. On ni Sadam Husein; ne sme umreti kot pes. Oditi mora v miru. Čas je za spremembo. Uspešni bomo le, če bomo spremembe dosegli po mirni poti,« je povedala profesorica, ki ni mogla zadržati solz.

Na trg so prihajali novi in novi protestniki. Vsem po vrsti je na licih pisalo - revolucija. Ko ni moralnih dvomov, ko si osvobojen okovov strahu, je pot v svobodo odprta. Ne glede na velikost, po mirni poti. Mlade matere so pripeljale dojenčke. Nekdo je na ograjo pri mostu čez reko Nil obesil sliko tanka, ki namesto granat strelja cvetje. Vsak drugi protestnik je nosil na papir ali na karton napisano sporočilo. Na ulicah ni bilo nikakršne agresije ali živčnosti. Bilo je popolnoma jasno, da nasilje lahko sproži le oblast. Čutiti je bilo Gandijevski duh.

V poznih večernih urah je predsednik Hosni Mubarak na državni televiziji nagovoril Egipčane in jim obljubil, da na septembrskih predsedniških volitvah ne bo kandidiral, prav tako pa ne bo kandidiral njegov med ljudmi osovraženi sin Gamal. Mubarak je opoziciji v dogovoru z Belo hišo ponudil, da v prehodnem obdobju skupaj vodijo državo. Mubarak je s tem želel odgovornost za razmere v državi prenesti na opozicijo, ki še naprej zahteva njegov brezpogojni - in predvsem - nemudni odstop. Dolgoletni tiran je javno pokazal, da izgublja tla pod nogami. Znašel se je v kotu, iz katerega ni izhoda. Prvi odzivi, ki smo jih zbrali, pravijo, da opozicija nikakor ne bo zamudila priložnosti za knock-out.

Zahteve množice zapisane z zlatimi črkami

»Svobodno hočemo odločati o svoji usodi. Želje in pričakovanja smo zelo jasno izrazili. Celo mesto je zunaj. Nič nas ne more ustaviti. Tu smo vsi. Berači, akademiki, športniki. Danes smo vsi enaki,« je na trgu Tahrir razburjeno govoril 35-letni Ahmad, ki je s tremi prijatelji zdravniki, prišel na proteste že osmi dan zapored.  »Utrujeni smo, nič ne spimo, malo jemo. Zgodovine se ne zamuja. To je naša dolžnost in prva priložnost v tridesetih letih. Če nam ne bo uspelo danes, nam ne bo nikoli. Prihodnost je v naših rokah,« je dejal zdravnik, ki niti malo ni dvomil, da je osvoboditev blizu. Zelo blizu.

Ljudje so prihajali in prihajali. Skupina mladcev je na strehi ene izmed bližnjih hiš z velikanskim nasmeškom na obrazu v en glas prepevala: »Mubarak, Mubarak, to je tvoja zadnja noč.« Trg Tahrir, simbol ljudske volje in moči, je ves čas preletaval vojaški helikopter.
Povsod po trgu so ljudje molili in govorili o tem, da bo treba takoj po Mubarakovem padcu strniti vrste in sestaviti začasno vlado narodne enotnosti. Skupina študentov je na velik črn papir z zlatimi črkami napisala revolucionarne zahteve, ki odsevajo želje celotne množice.

1. Mubarakov nepreklicni odstop.

2. Mirna tranzicija in sestava začasne vlade, v kateri bodo sodelovale vse opozicijske stranke in civilnodružbena gibanja.

3. Čimprejšnje svobodne in poštene parlamentarne in predsedniške volitve.

»Močno upam, da bo ameriški predsednik Barack Obama končno spregledal, kaj se dogaja v Egiptu, in Mubaraku javno svetoval, naj se pobere. Ti protesti so odraz ljudske volje. Bolj iskreni in srčni ne bi mogli biti. Ne bomo dovolili, da jih kdo ukrade ali izkoristi. Sem liberalka in nasprotnica islamskega fundamentalizma, a Muslimanski bratje nikakor niso skrajna organizacija. So del protestov in propaganda proti njim v zahodnih medijih se mi gnusi,« je pravila profesorica arabskega jezika Farida Elkean. Poleg nje je ironično stal kos kartona, na katerem je pisalo: »Yes, we can!«

Ključ uspešne revolucije je solidarnost

Novice o velikih pohodih za svobodo so prihajale tudi iz drugih večjih egiptovskih mest. Iz Aleksandrije, Sueza in Luksorja. Kljub temu da so oblasti ustavile železniški promet in ugasnile mobilne telefone, so se protesti širili v koncentričnih krogih.

»Odšel bo. Nima druge izbire,« so bili prepričani možje, ki so po nekaj neprespanih nočeh poležavali pred mošejo na trgu Tahrir. Prostovoljci so jim delili pecivo in vodo. Ključ uspešne revolucije je solidarnost. In te je na ulicah Kaira ogromno, toliko kot ljudi. Kljub nepreglednim množicam na ulicah ni nikakršnega prerivanja ali vroče krvi. Če kdo koga nehote pohodi, nerodnosti nemudoma sledi strastno opravičilo ali objem.

»Odidi, Mubarak, odidi!« je odmevalo iz več deset tisoč grl. »Naša kri ni poceni,« je pisalo na krvavi rjuhi, s katero se je pokrila elegantna gospa. V poznih popoldanskih urah so protestniki začeli »milijonski pohod« proti predsedniški palači, kjer je nekdo tedaj odločal o vojni ali miru. »Vojska in ljudstvo smo eno,« je odmevalo po ulicah Kaira. Kako dolgo?