Mubarakovi milijarderji

Kaira v teh dneh ne zapuščajo le številni tuji turisti, ampak tudi preplašeni egiptovski milijonarji in milijarderji, ki se ne bojijo zgolj za premoženje, ampak vse bolj tudi za svoja življenja.

Objavljeno
01. februar 2011 21.14
B. S., zunanja politika
B. S., zunanja politika
Samo zadnji dan januarja je s kairskega letališča vzletelo najmanj 19 zasebnih letal z bogatimi Egipčani na krovu. Večina jih je krenila proti Dubaju. »Kapital pač nima doma. Stanuje tam, kjer je varen,« pravi egiptovski zgodovinar Tarek al Bešri. Tisti, ki nimajo kam pobegniti, so se zgrnili na ulice. Tudi za Egipt namreč velja, da je prepad med bogatimi in revnimi vsako leto večji.

Egiptovska družba je tudi zato, ker ji pravzaprav že od padca kralja Faruka vladajo vojaki in generali, dokaj strogo hierarhično urejena. Hosni Mubarak, general letalstva, ki je oktobra 1981 nasledil v atentatu ubitega Anvarja el Sadata, je nadzor nad državo utrjeval tudi z nenehnim podaljševanjem izrednega stanja. Sadatovi morilci so bili že leta za zapahi, izredno stanje pa je trajalo in trajalo. Do današnjega dne.

Mubarak je tako sam ustvaril vojaško in varnostno elito, ki je trdo obračunavala z drugače mislečimi, zlasti z zagovorniki islamsko obarvanih strank. Del te elite je tudi te dni imenovani Mubarakov podpredsednik Omar Sulejman, ki že od leta 1993 vodi razvpito egiptovsko obveščevalno službo. Krvavo tajno policijo, ki je ubijala politične nasprotnike in mučila teroristične osumljence. Te je v vojni proti terorju v egiptovske zapore množično dovažala tudi ameriška Cia.

Državna elita pod Mubarakom ni bila omejena le na vojsko in varnostne službe, ampak tudi na njegovo Narodno demokratsko stranko (NDP), ki pa ni imela nikoli nič skupnega ne z narodom in ne z demokracijo. Vstop v vladajočo stranko je hkrati prinašal tudi vstopnico v politično elito in zagotovljeno kariero. In tako tudi neposreden dostop do predsednika države, saj je bil v najožjem vodstvu NDP tudi Mubarakov sin Gamal, do tokratnih nemirov glavni kandidat za novega voditelja Egipta. Toda papirusna revolucija je zdaj za vselej potopila te načrte.

Gamal Mubarak je kot bančnik in odločen zagovornik neoliberalnega gospodarskega modela, ki ga je Egiptu poleg mednarodnih finančnih institucij ves čas prijazno priporočal tudi zavezniški Washington, v vrste NDP zvabil kar precej najbogatejših Egipčanov. Ti so si nabrali kapital tudi po zaslugi reform, s katerimi je na vrhuncu neoliberalizma eksperimentirala Mubarakova vlada. Poslovno elito, zbrano okrog Mubarakovih, so med drugim sestavljali jeklarski magnat Ahmed Ez, Muhamad Abul Einein, ki je obogatel s keramiko, tajkuna Mohamed Mansur in Ahmed el Mahrabi, pa tudi družina Saviris, ki obvladuje egiptovski telekomunikacijski prostor.

Nagib Saviris
, lastnik Orascom Telecoma, je denimo prvi tuji poslovnež, ki je z mobilno telefonijo prodrl tudi v Severno Korejo. Brata Nasef in Samih se ukvarjata tudi z mediji in hotelirstvom, toda kako bo v prihodnje z njihovimi posli, ne ve nihče. Bratje Saviris so bili namreč med prvimi, ki so zapustili Egipt. Morda so se zase in za svoje premoženje zbali tudi zato, ker so Kopti. Ti v Egiptu sestavljajo desetino prebivalstva in že leta veljajo za sposobne trgovce in poslovneže.

Vsi egiptovski bogataši in milijarderji seveda niso hoteli tvegati in so se že zdavnaj preselili na tuje. Med temi je zagotovo najbolj znan Mohamed al Fajed, nekdanji lastnik londonskega Harrodsa in nesojeni tast princese Diane. Bistveno manj znan je Jusef Nada, bančnik in poslovnež, lastnik velike islamske banke Al Takva, ki je kot eden najvidnejših članov Muslimanskih bratov že dolgo trn v peti Mubarakovemu režimu. Vojaško sodišče v Kairu je Nada, ki živi v italijanski enklavi Campione v Švici, denimo obtožilo, da je Muslimanskim bratom v Egiptu podaril milijardo dolarjev, kar je ta tudi v pogovoru za Delo zavrnil kot čisto neumnost.

Razlike med bogatimi in revnimi so se pod Mubarakovo vladavino dramatično povečale. Leta 1991, pred uvedbo tako imenovanih strukturnih reform, ki jih je Kairu vsilil IMF, je z manj kot dvema dolarjema na dan živela petina vseh Egipčanov. Z gospodarsko krizo se je število teh povečalo na dramatičnih 44 odstotkov. Tudi to je eden od vzrokov zdajšnje revolucije, kar je lepo povedala ena od demonstrantk. S petdeset dolarji na mesec tudi v Egiptu ni več mogoče preživeti. »Možnosti sta zato le dve: ali postanemo berači ali pa tatovi. Toda tega noče nihče. Hočemo le človeka vredno življenje v državi, kjer je politična in gospodarska elita vsa ta leta skrbela zgolj zase,« je bridko potožila nesrečna Egipčanka.