Nemoralna ameriška 
in evropska politika

V Rusiji zagnano razpravljajo o vstajah v arabskem svetu, predvsem v Libiji, s katero je Rusija v zadnjih mesecih sklenila cvetoče energetske in orožarske posle.

Objavljeno
05. marec 2011 10.01
Posodobljeno
05. marec 2011 10.01
Polona Frelih, zunanja politika
Polona Frelih, zunanja politika
Moskva – Strokovnjaki se povečini strinjajo, da kaže vrenje delno pripisati notranjemu nezadovoljstvu zaradi revščine, brezposelnosti ter zastarele in skorumpirane elite, hkrati pa dodajajo, da gotovo ni šlo brez zunanje spodbude. Celo v strokovnih krogih postaja vse bolj priljubljena teorija o ameriški zaroti, ki se utegne z Bližnjega vzhoda kmalu preseliti na postsovjetsko prostranstvo in celo v samo Rusijo. Ruski strokovnjaki svarijo ZDA pred vojaškim posredovanjem v Libiji in poudarjajo, da je treba najti rešitev v okviru varnostnega sveta Združenih narodov, zavzemajo pa se tudi za aktivnejšo vlogo Arabske lige kot alternative zahodnemu vmešavanju.

Združene države Amerike so pribili na križ tudi na nedavni tiskovni konferenci Ria Novosti. »Kar se tiče revščine, bi rekel, da je Libija dovolj bogata država in da znaša bruto domači proizvod na prebivalca na leto več kot 13.000 dolarjev, kar je celo več kot v Rusiji. Po mojem je v igri zunanji dejavnik. Združene države Amerike hočejo prevzeti nadzor nad Libijo zaradi tamkajšnjih naravnih bogastev. Gadafi ni bil nikoli prijatelj Amerike in ko sem tam služboval kot veleposlanik, je v 15-minutnem govoru v slabi angleščini po satelitu nagovoril Američane. Dejal je, da bi morali ZDA razdeliti na tri države: za črnce, Indijance in Američane. V tej shemi po njegovem ni bilo prostora za t. i. Reaganove pse, kakor jih je imenoval,« je svojo teorijo predstavil nekdanji sovjetski veleposlanik v Libiji Oleg Perecipkin.

Prenapihnjeno poročanje

Raztrgal je tudi poročanje zahodnih medijev, kjer da je veliko senzacionalizma, zlasti prenapihnjenih poročil o bombardiranju in najemniških vojakih. »Vsekakor gre za humanitarno krizo, zato je treba v Libijo poslati humanitarno pomoč, ne pa ameriške letalonosilke,« je bil kritičen na račun morebitnega vojaškega posredovanja.

Politolog iz vladajoče Enotne Rusije Segej Markov, nasprotno, meni, da gre za spontane vstaje zaradi socialnih problemov in zastarele in skorumpirane elite. Ne glede na to, si je tudi on dal duška na račun Američanov: »Mislim, da se v te konflikte ne smemo vmešati. Združene države Amerike in njihovi pomočniki so na Bližnjem vzhodu že dolgo demiurgi, zato je njihova dolžnost, da uredijo razmere in odpravijo svoje pretekle napake. To bo težka naloga, saj je jasno, da so v zatonu. Opekli so se v Iraku in Afganistanu in nobena skrivnost ni, da niso kos nalogi, ki so jo prevzeli na svoja pleča.«

Izvrševalci Busheve doktrine

Še dlje je šel predsednik Organizacije za sodelovanje med Rusijo in arabskim svetom Vjačeslav Matuzov, ki v vsem skupaj vidi dolgo roko ameriške nevladne organizacije Business for diplomatic action, ki je po njegovih navedbah glavni izvrševalec doktrine nekdanjega ameriškega predsednika Georga W. Busha in neokonservativcev o nujnosti zamenjave vseh režimov na Bližnjem vzhodu in je bila sprejeta po napadih 11. septembra. »Moja teorija sloni na realnih dokumentih, ne pa na pravljicah. V Newsweeku je bilo pred kratkim mogoče prebrati, da se je Barack Obama tej doktrini odpovedal, kar potrjuje, da je dejansko obstajala. Po zlomu komunizma je glavni eksistencialni sovražnik ZDA postal islamski svet.«

Business for diplomatic action je po njegovem nekakšna podlaga za uresničevanje interesov ameriških multinacionalk, v njej pa sodelujejo predstavniki bančne skupine Rothschild, Exon Mobila, McDonaldsa, Bloomberga, Coca Cole, Pepsi Cole, Boeinga, American Abroad Media (ki je bila pristojna za izboljšanje javne podobe zasebne družbe za varovanje Blackwater, ki je delovala v Iraku) pa tudi predstavniki Microsofta in Googla.

»Gadafi mi nikoli ni bil preveč pri srcu, vendar mi je še manj všeč, ko nekateri s pomočjo novih tehnologij začnejo odstranjevati voditelje, ki jim niso po godu. Trenutno so tarča režimi, ki McDonaldsa in drugih ameriških multinacionalk niso pustili blizu, pa tudi režimi, ki so se prisesali na Washington in mu dovolili, da so njegovi predstavniki vstopili v njihovo gospodarstvo in notranjo politiko.« Napoveduje, da bo po Bližnjem vzhodu in severni Afriki prišla na vrsto Srednja Azija, denimo Uzbekistan in Azerbajdžan, zadnja tarča pa je Ruska federacija: »Ko sem 14. februarja na Fox News slišal izjavo bivšega ameriškega obrambnega ministra Williama Cohena, da je Putin hudič, razpravljali pa so o Egiptu, mi je postalo jasno, da se poudarek z Bližnjega vzhod seli tudi k nam.«

Resni očitki tudi Evropi

Ostrih kritik je bila deležna tudi britanska ter celotna evropska politika, za kar je poskrbel direktor Inštituta za bližnjevzhodne študije Ran Vitalij Naumikin. Opozoril je na nedavno razkritje, da se je libijska vojska urila v britanskih vadbenih centrih: »Gre za vojsko, ki danes strelja na civiliste. Zaradi nafte in plina ter drugih pragmatičnih interesov, je Evropa izvajala cinično politiko. V politiki morajo obstajati moralne in etnične norme. Teh norm nismo porušili mi, ampak Evropejci. Z Gadafijem so dolga leta krepili odnose in svoj beduinski šotor je lahko razpel kjer koli je hotel; v Elizejski in Buckinghamski palači ...« Pred dvema letoma je Gadafi razpel svoj šotor tudi za kremeljskim obzidjem, Rusija pa je s podobno pragmatično politiko, kakor je evropska, poskušala okrepiti svojo vlogo v arabskem svetu, kjer je bila v sovjetskih časih glavni igralec.