Tiskane izdaje
Ti poročevalcem grozijo, jim jemljejo prostost, uničujejo njihovo poročevalsko opremo in se jih lotevajo s palicami in noži. Egiptovski režim s tem posnema vlade, je zapisal italijanski Corriere della Sera, ki jim je v preteklosti uspelo zadušiti ljudske vstaje: Kitajsko, Burmo, Iran. Kajti da bi lahko zatrli proteste, je treba nadležne priče odstraniti z ulic - in tuji novinarji so prvi na vrsti.
Zgodbe poročevalcev iz Egipta so strašljive. Dietmar Ossenberg, vodja kairskega dopisništva nemške televizijske postaje ZDF, je med oglašanjem v živo nenadoma zaznal, da vanj meri laserski namerilni žarek. Za hip je umolknil, stopil do stikala, s katerim je ugasnil luči v improviziranem studiu, in gledalcem pojasnil svoje ravnanje. Hotel je nadaljevati, a je prisebna moderatorka v studiu v Nemčiji presodila, da je položaj postal preveč nevaren. Nemudoma je prekinila njegovo oglašanje. »Lahko bi ga ustrelili,« je dogodek komentiral glavni urednik ZDF Peter Frey.
Bert Sundström, poročevalec švedske televizije SVT, je v sredo izginil brez sledu, v četrtek pa so ga spet našli; a hudo poškodovanega, tako da je moral ostati v eni od kairskih bolnišnic. Kot je sporočil njegov delodajalec, je novinarjevo stanje »stabilno«. Tarča oboroženih napadalcev je postal tudi studio Karima El Gawharya, moža z egiptovskimi koreninami, sicer pa bližnjevzhodnega dopisnika avstrijske ORF in vrste nemških časopisov. Da bi lahko še naprej dopisnikoval, je studio preselil v neko stanovanje v Kairu. Enako je storila tudi ZDF.
Nanizali bi lahko še kopico podobnih zgodb novinarjev medijski hiš: od New York Timesa, CNN, BBC, ARD, Arte ali Reutersa, pa do arabskih medijev kot sta Al Džazira in Al Arabija. Oborožene tolpe, med katerimi so menda tudi policisti v civilu, pri izbiri tarč niso izbirčne. »Zanje je vsak tujec novinar,« je njihovo logiko pojasnil Karim El Gawhary, ki ga je iz objema oborožene tolpe, ki mu je zastavila pot na kairskih ulicah, rešila le njegova egiptovska osebna izkaznica.
»Na Bližnjem vzhodu doslej še nismo videli česa podobnega,« razmere v Egiptu komentira Mohamed Abdel Dayem iz newyorškega Odbora za zaščito novinarjev. Saj ne, dodaja, da bi bil Sadamov Irak prijazno okolje za novinarje, ali da bi bila takšna Gadafijeva Libija. »Toda še nikoli nismo bili priča tako obsežnemu fizičnemu nasilju nad novinarji, ki bi potekalo na tako vztrajen in koordiniran način.« Jean François Julliard, generalni sekretar organizacije Novinarji brez meja, je napade označil za »maščevanje tujim medijskim hišam, ki poročajo o zahtevah demonstrantov, naj Mubarak odstopi.«
Napade na poročevalce v Egiptu so obsodile tudi druge mednarodne in nacionalne novinarske organizacije, pa tudi vrsta zahodnoevropskih vlad. Tudi egiptovska vlada se je včeraj zganila in vojski naložila, naj zaščiti tuje novinarje. Toda nasilje nad novinarji ni samo delo organiziranih tolp, ampak je tudi sad sistematične propagande Mubarakovega režima, ki trdi, da so protesti posledica zarote tujih sil proti Egiptu. Ibrahim Kamel, generalni sekretar vladajoče Narodne demokratske stranke je, denimo, včeraj v intervjuju za BBC brez zadržkov dejal, da so »tuji novinarji del zarote Zahoda proti Egiptu.« Ob tako hujskaških izjavah se pač ne gre čuditi, da so poročevalci v tej državi postali tarča ulične drhali.
Videmšek: »S kolegom sva komaj ušla«
Nasilje nad novinarji je organizirano in vodeno podobno, kakor je bil v sredo izveden napad na protirežimske protestnike, opisuje razmere v Kairu Boštjan Videmšek, (na fotografiji) ki je tudi sam izkusil nasilje nad novinarji. »Ko sva se v sredo proti večeru s kolegom s POP TV vrnila na osrednji kairski trg Tahrir, nama je bilo v trenutku žal. Komaj sva ušla. Z nama sta bila še ruska kolega, ki sta bila od strahu in udarcev popolnoma zmedena.«
Ponoči v hotelu dežuramo, pravi. »Veliko novinarjev so namreč zvlekli iz sob in jih odpeljali neznano kam. Več jih pogrešajo.« Sicer je v novinarstvu greh namesto o zgodbah ljudi govoriti o svojih izkušnjah, a so nas v to prisilile vladne sile, pravi Videmšek. »Številne novinarske kolege so zaprli, pretepli in okradli. Vse nas, skoraj brez izjeme, so pretepli in ustrahovali.«
Največja nevarnost grozi v hotelih blizu trga Tahrir. Skupine oboroženih civilistov so razbijale po vratih in poskušale novinarje izbezati iz sob. Eden izmed hotelov je po Videmškovih besedah prepovedal uporabljati balkone kot snemalna mesta. Težave so imeli tudi na letališčih, od koder so jih pošiljali nazaj domov in so se vrnili v državo šele v krajšem obdobju brezvladja, ko je nadzor na letališčih nekoliko popustil, še pove Videmšek. Hkrati opozori, da so največje žrtve najverjetneje domači novinarji, o katerih se pravzaprav nič ne ve.
»Tudi naše poročanje je omejeno. Nimamo dostopa do virov ne do vladnega osebja pa tudi ne do resnejših analitikov. Ti so namreč ustrahovani in si izjav za medije sploh ne upajo dajati.« Kaj bi oblasti s tem rade dosegle? Gotovo vedo, da bomo o razmerah še naprej poročali, meni Videmšek. Režim bo po njegovih besedah predstavljen še v slabši luč, ker se spravlja nad novinarje. »In ker to ni samo osebna izkušnja, temveč kolektivna, imamo pravico v en glas povedati, da egiptovska oblast z nami nasilno obračunava.«
